Tiskane izdaje
Ljubljana – Računsko sodišče je spomladi okaralo vlado, da slabo upravlja fond svojih nepremičnin. Vlada in ministrstva imajo namreč precej več površin, kot jih potrebujejo, veliko nepremičnin je tudi praznih. Dobri zgledi sosedov v Avstriji očitno ne vlečejo. In kakšne so razmere zdaj?
Stanje upravljanja nepremičnin ni bistveno drugačno od tistega, ki ga je za leti 2014 in 2015 ugotovilo računsko sodišče. Ministrstvo za javno upravo (MJU), ki ga vodi Boris Koprivnikar, je pomanjkljivosti zaznalo že ob nastopu te vlade jeseni 2014 in bo, kot napovedujejo, pripravilo »celovite normativne podlage, ki bodo omogočale gospodarnejše ravnanje s stvarnim premoženjem, ter pripravilo predlog nove celovite strategije ravnanja z nepremičnim premoženjem v lasti države«. Upravljanja nepremičnin, pa čeprav je slabo, vlada očitno ne želi izpustiti iz rok.
V tujini, na primer v Avstriji, imajo to področje drugače, predvsem pa učinkoviteje urejeno. Državne oziroma javne nepremičnine, tudi šole, so pod okriljem posebne državne specializirane nepremičninske družbe Bundesimmobiliengesellschaft GmbH (BIG), ki pa deluje pod komercialnimi pogoji, kot preostale gospodarske družbe na trgu. A tej ureditvi MJU po naših informacijah ni naklonjeno. Nasploh se zdi, da bi še naprej vsak upravljavec skrbel le za svoj vrtiček, čeprav je področje (poslovnih) nepremičnin lahko donosno; to kaže tudi interes domačih in tujih institucionalnih investitorjev.
»BIG je lastnik nepremičnin, upravlja jih in vzdržuje ter izvaja investicije na nepremičninskem področju (predvsem za potrebe države, v manjšem obsegu pa tudi za odprti trg oziroma zasebnike). Skupno upravlja več kot 2000 nepremičnin skupne površine sedem milijonov kvadratnih metrov, zagotavlja storitve skozi ves nepremičninski cikel – od načrtovanja, upravljanja gradnje, upravljanja portfelja in objektov do oddajanja in prodaje. Njegovo premoženje presega 12 milijard evrov, večina ga je v nepremičninah. Lani je ustvaril 500 milijonov evrov dobička in ga skoraj v celoti zadržal za financiranje novih projektov,« razlaga Tomaž Klemenc, direktor državne DSU, ki je lastnica oziroma solastnica vrste naložbenih nepremičnin, katerih skupna površina presega 80.000 kvadratnih metrov, in se vse bolj usmerja tudi v upravljanje nepremičnin. Avstrijski primer ocenjuje kot primer dobre poslovne prakse.
Enako tudi Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča: »Centralizacija upravljanja državnih nepremičnin lahko prinese prednosti zaradi večje specializacije, enotne kontaktne točke in nižjih operativnih stroškov, ki so posledica večje ekonomije obsega. Pri tem je ključno določiti natančna pravila upravljanja ter zagotoviti jasno odgovornost in učinkovit nadzor, saj to povečuje verjetnost, da bo upravljanje državnih nepremičnin potekalo v javnem interesu.«
Kje smo pravzaprav zdaj
Na ministrstvih se šopirijo v prevelikih pisarnah, vlada pri upravljanju nepremičnin ni učinkovita, je v reviziji ugotovilo računsko sodišče. Vlada in ministrstva imajo skupaj 80.000 kvadratnih metrov več površin od veljavnih normativov. Z boljšim upravljanjem nepremičnin bi lahko vsako leto prihranili najmanj 7,6 milijona evrov. Ministrstva imajo za vsako načrtovano delovno mesto povprečno v uporabi 29 kvadratnih metrov, kar je sedem kvadratnih metrov več od normativov.
Naši normativi so postavljeni bistveno više kot v ZDA ali Veliki Britaniji. Pri nas javni uslužbenec dela na 22 kvadratnih metrih, v ZDA je normativ 18, v Veliki Britaniji 13 kvadratnih metrov. Poleg tega ima država v lasti 63.000 kvadratnih metrov praznih nepremičnin, samo zniževanje njihove vrednosti »stane« dva milijona evrov na leto. Daleč največ presežnih površin, okoli 27.000 kvadratnih metrov, imajo upravne enote, sledijo okoljsko ministrstvo s 5000 ter obrambno in finančno ministrstvo s po 4000 kvadratnimi metri.
Računsko sodišče je še poudarilo, da pravni predpisi tega področja ne urejajo enako in celovito, predvsem je neurejeno vprašanje upravljavca nepremičnin. Prvotno je bilo načrtovano, da bo to samostojni sklad, še opozarja Vesel. Centralizacija je bila formalno izpeljana letos, ko se je upravljanje pretežnega dela nepremičnin neposrednih proračunskih uporabnikov preneslo na ministrstvo za javno upravo. Da bi bila ta centralizacija uspešna, je treba izpolniti še nekaj pogojev, od kakovostnih podatkov o nepremičninah do usposobljenosti njihovih upravljavcev.
Razburjenje na Zpizu
Nepremičnine v javni lasti so zdaj razpršene med več upravljavci, to so državna DSU, ministrstvo za javno upravo, zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz), največji del pa po različnih ministrstvih in sploh še niso zajete niti v sedanji, od računskega sodišča kritizirani proces centralizacije.
Nekateri sogovorniki podpirajo koncept njihovega upravljanja prek specializirane nepremičninske družbe, ostaja pa vprašanje, ali ne bi bilo primerneje to gospodarsko družbo umestiti neposredno pod vlado, in ne kot hčerinsko družbo demografskega sklada, kot je zapisano v predlogu zakona o demografskem skladu in na katerega naj bi se prenesle tako nepremičnine DSU kot Zpiza, ki bi ostal brez fonda 3113 stanovanj, vrednega več kot 102 milijona evrov. V teh stanovanjih živi okoli 4400 ljudi, njihova povprečna starost je nad 72 let. Direktor Zpiza Marijan Papež že aktivno lobira proti spremembam v predlogu zakona.
