Prestiž v roke raziskovalcu revščine in potrošnje

Stockholm – Nagrado za ekonomske vede v spomin Alfreda Nobela, ki jo podeljuje švedska centralna banka, bo letos prejel škotski ekonomist Angus Deaton. Profesor z ameriške univerze Princeton je nagrajen za analize »potrošnje, revščine in blaginje.«

Mikroekonomist in razvojni ekonomist Deaton je »opravil velike izboljšave na treh področjih, sistemih povpraševanja in potrošnje, spremembah potrošnje in pri meritvah potrošnje in revščine v razvijajočih se državah,« je zapisal Nobelov komite v obrazložitvi nagrade. Deaton je »poglobil naše razumevanje različnih vidikov potrošnje. Njegove raziskave zadevajo področja ki so izjemnega pomena za človeško blagostanje, tudi v revnih državah. Raziskave, ki jih je opravil, so imele velik vpliv na praktične politične odločitve in znanstveno skupnost. S poudarjanjem povezav med posameznikovo potrošnjo in učinki na celotno ekonomijo, je njegovo delo pomagalo preoblikovati moderno mikroekonomiko, makroekonomiko in razvojno ekonomiko«, je še zapisala kraljeva švedska akademija znanosti.

Raziskovalec revščine

»Deatonove raziskave so drugim raziskovalcem in mednarodnim organizacijam, kot je Svetovna banka, resnično pokazale, kako pristopiti k razumevanju revščine na zelo osnovni ravni, to je morda njegov najpomembnejši prispevek,« je povedal sekretar komiteja za Nobelove nagrade Torsten Persson. Nagrajenec je pokazal, kako vedenje posameznika vpliva na širše gospodarstvo: »ne moremo razumeti celote brez da bi razumeli, kaj se dogaja v miniaturni ekonomiji naših dnevnih odločitev.

Deaton je po prejemu nagrade preko video povezave zbranim novinarjem v Stockholmu povedal, da pričakuje, da se bo revščina po svetu še naprej zmanjševala, tako kot se je že v zadnjih 20 do 30 letih, a da vendarle noče biti »slepi optimist«: še vedno nismo iz težav, saj tudi po oceni Svetovne banke še vedno živi 700 milijonov ljudi v hudi revščini; zmanjšanje revščine naj bi sicer pripomoglo tudi k reševanju aktualne begunske krize, je med drugim odgovarjal na novinarska vprašanja.

Nagrajenec je profesor mednarodnih odnosov in ekonomije na Princetonu, torej isti ugledni ameriški univerzi iz New Jerseyja kot denimo Nobelovec in neokeynesijanec Paul Krugman – a za razliko od njega pripada neoklasični struji. Je britanski in ameriški državljan. Znan je tudi po tem, da je v delu Zakaj je potrošnja tako tekoča (Why is consumption so smooth?) osmislil po njem poimenovan »Deatonov paradoks«, v katerem pojasnjuje, zakaj močni šoki na strani dohodkov vsaj na kratek rok ne povzročijo enako močnih šokov na strani potrošnje.

»Neoklasik na mejnem področju«

Njegova izbira za poznavalce ni presenečenje, saj se je že v preteklosti uvrščal v najožji krog kandidatov za to prestižno nagrado. Prav kombinacija močnega akademskega središča (univerzi Princeton in Chicago sta tradicionalni »valilnici« Nobelovcev s področja ekonomije), sporočilne geste (neenakost in revščina sta vsaj tri leta v ospredju svetovnih forumov) in velikih teoretskih dosežkov je bila ključna, da je nagrada pristala v rokah 69-letnega mikroekonomista, je za Delo povedal profesor Bogomir Kovač z ekonomske fakultete v Ljubljani. »Deaton je neoklasik na tipičnem mejnem področju, ki je v osnovi širše, neekonomistično, gre za vprašanja sreče, blaginje in tam raziskuje na zelo visoki ravni in s klasičnimi orodji, ekonometrično, empirično itd. Njegova teorija potrošnje je absolutno ekonometrično delo, a široko podkrepljeno z velikimi serijami, podatkovnimi bazami, mednarodnimi primerjavami in analizami, tudi neenakosti. Tu je princetonska skupina zelo močna, tudi s skupino psihologov so skupaj raziskovali vprašanje sreče v ekonomiji, v odvisnosti od dohodkov, BDP in to mu je dalo širši pogled na neenakost z vidika razvoja, rasti.«.

Nagrajeno delo

Deaton za razliko od kritičnega evropskega pogleda, ki je bolj politično-ekonomski (recimo T. Piketty in njegov mentor A. Atkinson) in vidi problem nenakosti v kapitalizmu in sistemu kot takem, stoji na bolj schumpeterjanskem stališču razvojne ekonomike, ki razlaga, da je kapitalistični sistem dober – in analizira, kaj vse je ta sistem v 250 letih naredil in doprinesel k razvoju, in blaginji. To še posebej za njegovo zadnje, zelo odmevno delo Veliki pobeg: Zdravje, blaginja in izvori neenakosti (The Great Escape: Health, Welfare and Origins of Inequality). Za to delo, ki v osnovi prinaša zelo pozitivno sporočilo, da vse dlje živimo, smo bolj zdravi in srečni, je v zadnjih dveh letih dobil književna priznanja priznanih ameriških in britanskih medijskih in finančnih inštitucij – Financial Timesa, The Economista, Goldman Sachsa, Blooomberga itd.

Nagrada za ekonomijo sicer ni »prava« Nobelova nagrada, saj je je bila na predlog švedske centralne banke (Riksbank) uvedena kasneje in se tudi ne plačuje iz Nobelove zapuščine, podeljujejo pa jo decembra skupaj z drugimi nagradami, ki nosijo Nobelovo ime. Nagrada, ki bo podeljena 10, decembra v Stockholmu, je vredna osem milijonov švedskih kron (približno 860 tisoč evrov).