Tiskane izdaje
Nobenega zagotovila ni, da bodo vlagatelji, ki odkupujejo terjatve slovenskih podjetij, vlagali tudi portfeljsko. »Dolgoročno prisotne porteljske vlagatelje, ki bodo verjeli v uspešnost slovenskih podjetij, moramo iskati ločeno, po drugih kanalih. Naložbe jim moramo tudi predstaviti drugače,« je v pogovoru poudaril direktor Ljubljanske borze Andrej Šketa.
SBI TOP je v letu 2014 zrasel za 20 odstotkov, tržna kapitalizacija še več. Ali lahko v letu 2015 pričakujemo podobno?
Takšno leto bomo težko ponovili, rast indeksa je za zdaj 4-odstotna, promet pa je na ravni leta 2013. Takšno nihanje prometa in interesa vlagateljev je značilno za vse manjše trge. Delovanje borze je bilo v letu 2014 pod vplivom izboljšanja gospodarskega okolja v Sloveniji, sanacije bank, rasti izvoza in rasti BDP ter privatizacijskih načrtov države. Kombinacija vseh dejavnikov je pritegnila vlagatelje, ki so ponovno ovrednotili potencial slovenskih družb in zato so se tečaji izboljšali.
To gre verjetno pripisati prodajnim postopkom in prevzemom.
Tečaji so rasli tudi delnicam, kjer prodajni postopki ne potekajo. To pomeni, da gibalo zanimanja vlagateljev v 2014 niso bila le prevzemna pričakovanja. V prvi kotaciji opravijo tuji vlagatelji skoraj polovico prometa, v letu 2014 pa so se ponovno aktivirali tudi domači vlagatelji. Lani je teklo pet večjih prodajnih postopkov: Helios, Mercator, Aerodrom, Žito in Telekom. Promet s temi delnicami se je povečal, a kljub temu smo največ prometa, 27 odstotkov, opravili s Krko, našim najboljšim produktom.
Letos naj bi država odprodala NKBM in Telekom. Če omenjenih prodaj ne bo, kako bo to vplivalo na zaupanje vlagateljev v slovenski kapitalski trg?
Postopki še niso končani in počakajmo na razplet. Za zdaj je očitno le, da so bila v preteklih mesecih pričakovanja vlagateljev na borznem trgu previsoka. Razumem, da so posamezni vlagatelji razočarani, a to nima posebne povezave z zaupanjem v celotni trg. Zaupanje v trg je bistveno širša kategorija in ne temelji le na nekaj enkratnih prodajah. Trg prevzemov in združitev je zelo specifičen in zanj veljajo drugačna pravila in postopki. Dokler takšen posel ni sklenjen, je vedno tveganje in med profesionalci tudi razumevanje, da ga mogoče sploh ne bo.
Če Telekom Slovenije ne bo prodan, kakšna je možna rešitev – bi se morali zgledovati po Slovakih, ki so napovedali odprodajo skoraj polovičnega deleža slovaškega telekoma na borzi?
Vsekakor je Slovaška lep primer, da ni nujno prodajati celote, da pridobiš vlagatelje. Vprašanje pa je dosežena cena. Po javno dostopnih informacijah so Slovaki pridobili dovolj ponudb v postopku javne ponudbe delnic, a so tudi pri njih odložili postopek in zdaj proučujejo nadaljnje korake. Dodatna posebnost slovaškega primera je, da je nemški Telekom že približno njegov 50-odstotni lastnik. Privatizacija je vedno tudi političen proces in vedno predmet debat po vseh državah sveta. Proces odločanja pa je živahen do zadnjega dne. Tu nismo nikakršna posebnost.
Kakšne oziroma kje vidite možne rešitve za revitalizacijo Ljubljanske borze? Je privatizacija prava rešitev za razvoj trga kapitala, če da, kako lahko pripomore k razvoju slovenske borze, s katere se zdaj privatizirana podjetja praviloma umikajo?
Za vse nas v Sloveniji, ne samo borzo, so pomembna predvsem tri področja. Prvo je, da se privatizacija nadaljuje, saj se s tem povečujeta učinkovitost in uspešnost gospodarstva. Tu je strategija upravljanja naložb države dober korak naprej, ali bo izvedba uspešna, pa bomo videli v prihodnjih letih. Drugi pogoj dolgoročne uspešnosti je, da v Slovenijo pridobimo tudi portfeljske vlagatelje, ki bodo vlagali v slovenska podjetja zaradi njihove uspešnosti, in ne predvsem zaradi sinergij na ravni velikega lastnika ali pa ugodnih nakupov na podlagi trenutne šibkosti države. Tretji del, a mogoče najpomembnejši segment naše pozornosti, pa bi morala biti osmišljenost dolgoročnega varčevanja in njegovo usmerjanje v produktivne naložbe, rast gospodarstva ter nova delovna mesta. Kanaliziranje prihrankov prek bančnih kreditov ima svoje omejitve in v bodoče bo treba več financiranja prek kapitalskega trga. Gospodarstvo potrebuje celovito podporo finančnega sistema.
Kako ocenjujete omenjeno strategijo upravljanja s strani države in ali v njej vidite priložnost za Ljubljanske borzo?
Potrebna je bila odločitev, ki je vedno kompromis v danem trenutku. Osnutek strategije upravljanja državnih naložb zdaj področje obravnava bolj celovito in dopušča več pristopov. Do zdaj je bil mogoč le en način in to je bila prodaja celotne družbe v državni lasti ter posledično prodaja le enemu kupcu. Nobene potrebe ni, da država vzdržuje več lastništva, kot ga prepozna za potrebnega, saj to po nepotrebnem veže finančna sredstva države in v razvoju omejuje tudi samo podjetje. Verjetno je treba kakšno družbo prodati v celoti, ker ji samo s finančnimi vlagatelji žal ne bomo mogli pomagati k boljšemu poslovanju. Predvsem se nam zdi strategija posredno pomembna, da bodo s postopki privatizacije prek trga v Slovenijo prišli tudi portfeljski vlagatelji, ki bodo prek tega iskali in spoznali tudi druge naložbene priložnosti. To bo olajšalo tudi financiranje drugih, nedržavnih podjetij, ki do zdaj niso imela dostopa do kapitalskega trga in so se povsem zanašala na bančno kreditiranje. Pričakujemo, da bo v prihodnjih letih tudi za srednja in manjša podjetja več priložnosti za financiranje prek borze in kapitalskega trga. Že zdaj je več povpraševanja po izdajah komercialnih zapisov in obveznic.
Kritike so, da je država premalo odločna in da je strategija preohlapna.
Logično je, da se država ne bo vnaprej opredeljevala ter omejevala možnosti in postopkov. Še vedno se lahko kasneje kaj spremeni in če bi bila strategija napisana bolj natančno, bi bil to kar seznam odločitev in izvedbenih navodil in ne strategija. Strategija se bo izvajala več let, nemogoče je zdaj vedeti, kakšen bo svet in kako bo deloval čez pet let. Kdo bi še pred tremi leti vedel, da bo nafta danes po 60 dolarjev in da bodo obrestne mere praktično na ničli. Pomembno pa je, da bomo konsistentni pri izvajanju te strategije, da vsi tipi vlagateljev vedo, da prihajajo v urejeno in predvidljivo okolje. To pa ne pomeni, da morajo biti vse odločitve sprejete danes.
Veliko omenjate različne tipe vlagateljev. Zakaj?
Za vsako stvar na svetu obstaja nekakšen trg, ki ima svojo logiko in svoje vlagatelje in posrednike, ki imajo različne cilje in različne načine delovanja. To velja za trge potrošnih dobrin, surovin, nepremičnin in seveda tudi za finančne trge. Tudi znotraj posameznih trgov gre za veliko specializiranost akterjev in tudi organizacijsko so zelo ločeni. To, da se v tem trenutku v Sloveniji ukvarjamo predvsem z vlagatelji na področju terjatev ter prevzemov, ne pomeni, da bodo ti isti tudi vlagali portfeljsko. Po opravljenem poslu na njihovem področju bodo v večini primerov odšli. Dolgoročno prisotne porteljske vlagatelje, ki bodo verjeli v uspešnost slovenskih podjetij, moramo iskati ločeno, po drugih kanalih in jim moramo tudi naložbe predstaviti drugače.
Predlog strategije upravljanja državnih naložb predvideva, da naj bi družbe, katerih tržna kapitalizacija presega milijardo evrov, spodbujali h kotaciji na mednarodnih borzah. Ali lahko kotacija v tujini povrne zaupanje vlagateljev v slovenski kapitalski trg?
Mislim, da kotacije v tujini niso nujno povezane z zaupanjem ali nezaupanjem vlagateljev v slovenski trg. Zaupanje obstaja že sedaj, kar kaže interes tujcev. Žal pa ne moremo ponuditi dovolj dobrih produktov. Družbe borzne prve kotacije veliko vsakodnevno vlagajo v odnose z vlagatelji, tako doma kot v tujini. Izvajajo predstavitve, posredujejo vse potrebne finančne informacije, so odzivne in se trudijo opravičiti zaupanje. To počnejo neodvisno od mesta kotacije. Kotacija v tujini je brez dvoma način, kako se lahko družba predstavi tujim vlagateljem. Ni pa to čudežni instantni ključ za uspešnost. Pomeni tudi dodatne obveznosti, predvsem pa težko deluje, če ne deluje tudi domači trg, kjer to družbo poznajo najbolje. Gre za nekakšno simbiozo. Že zdaj imata dvojno kotacijo dve družbi, Krka in Gorenje. Dvojna kotacija za Ljubljansko borzo ni nikakršna katastrofa, še vedno se v Sloveniji opravi okoli 95 odstotkov vsega prometa s temi delnicami, od tega večino trgovanja tujih vlagateljev. Slovenski trg je dejansko mednaroden, je pa majhen, a tudi slovenske borzne družbe niso ravni evropski giganti.
Strategija upravljanja predvideva tudi, da bi se država iz NLB umaknila prek javne ponudbe delnic (IPO) tudi prek tujine. Kako komentirate omenjeno namero vlade in kakšno vlogo bi pri tem lahko imela Ljubljanska borza?
IPO največje banke je dobra smer, to smo kot možnost za banke tudi sami predlagali v Strategiji kapitalskega trga že leta 2010. Odločitev kdaj in kako, je v rokah lastnika banke. Mislim, da bo kotacija opravljena na Ljubljanski borzi ali pa v obliki dvojne kotacije. Banka dela prave korake v smislu poslovanja in prestrukturiranja, pomembno pa se mi zdi, da mora k javni ponudbi delnic pritegniti tudi portfeljske institucionalne vlagatelje in tudi domače pokojninske sklade. Redno se srečujemo s tujimi vlagatelji in vsak tuj pokojninski sklad najprej vpraša, zakaj menimo, da so slovenske delnice dobra naložba za njih, če pa niso primerna naložba za slovenske pokojninske sklade. Res zelo osnovno in preprosto vprašanje. Zakaj naj bi npr. vlagal in tvegal nizozemski upokojenec, če je za naše pokojnine to preveč tvegano.
Z IPO imamo Slovenci negativne izkušnje. Ali verjamete, da bi bil zdaj uspešen?
Prepričan sem, da bi bil projekt IPO uspešen, če bi bil dobro pripravljen in izveden. Prav tako je v Sloveniji dovolj sredstev. Postopka javne ponudbe delnic NKBM in Pozavarovalnice Sava sta bila dobro in profesionalno izvedena, s prisotnostjo domačih in tujih vlagateljev, ki so izkazali interes tudi pri dokapitalizacijah. Dobri in uspešni sta bili tudi dokapitalizaciji Gorenja in Pozavarovalnice Sava. Dejstvo pa je, da Pozavarovalnica Sava posluje nadvse uspešno, NKBM pa ni bila tako uspešna. A zdaj je že vsakomur jasno, da dogajanje pri NKBM ni posledica IPO ali delovanja kapitalskega trga, prej so bile težave NKBM posledica tega, da zunanjim finančnim vlagateljem niso dovolili, da opravijo tudi svojo nadzorno vlogo in od vodstva banke zahtevajo primerne donose in predvsem dovolj skrbno poslovanje. Zato bi morali v prihodnje pri IPO večjo vlogo odigrati institucionalni vlagatelji, kot so vzajemni in pokojninski sklad.
Kako pa naj bi imeli dovolj vpliva, če vemo, da se pokojninski skladi načeloma ne ukvarjajo z aktivnim upravljanjem naložb in ne sedijo v nadzornih svetih? Kaj bo potem s kakovostjo korporativnega upravljanja?
Korporativno upravljanje je v Sloveniji danes veliko boljše kot pred leti, je pa res, da se trenutno mnenje oblikuje na podlagi primerov grozljivo slabe prakse posameznih družb, ki so se zgodili pred petimi ali celo desetimi leti. Uprave in nadzorni sveti morajo delovati v interesu vseh delničarjev in ne samo v interesu največjega. V našem primeru je torej prvi pogoj, da se država vzdrži zlorabe svojega položaja največjega delničarja. V veliki meri pa jo lahko disciplinirajo tudi dovolj veliki in od države neodvisni manjšinski delničarji. V preteklosti smo na našem trgu že imeli primere, ko so se borzne družbe hotele ukvarjati s tako imenovanimi nacionalno pomembnimi projekti in so jim institucionalni vlagatelji, ki so bili njihovi pomembni, a manjšinski delničarji, lepo sporočili, da takšni projekti ne sodijo v okvir strategije te družbe in da niso nujno koristni za to družbo oziroma za vse njene delničarje. Pri čemer so bolj ali manj nežno dodali, da bi na podlagi tega kasneje lahko uveljavljali odgovornost in tudi odškodninske zahtevke do uprave in nadzornega sveta. Uprave in nadzorni sveti so pripombe korektno preučili in tudi kasneje opustili vprašljive projekte.
Pa v Sloveniji obstaja dovolj sredstev, ki bi se lahko angažirala pri javni ponudbi delnic in financiranju podjetij prek kapitalskega trga?
Vedno moramo kombinirati domače in tuje finančne vire. Vsak drugačen pristop pomeni, da trg ne bi deloval dovolj dobro in da bi se lahko dogajale neracionalnosti ter kasneje večja in manjša razočaranja. Prebivalci Slovenije imajo okvirno 14 miljard evrov sredstev na bančnih računih, ta so praktično ničelno obrestovana, prav tako imajo banke omejitve glede nadaljnjega plasiranja teh sredstev. Del teh sredstev bo v prihodnjih mesecih in letih nedvoumno iskal boljše donose in, če jim ne bomo ponudili možnosti v Sloveniji, se bodo prek tujih trgov preselili v financiranje kitajskih in ameriških podjetij. Če bi se lahko za slovenska podjetja prek trga aktiviralo do štiri odstotke sedanjih sredstev na bankah, bi to pomenilo do 500 milijonov evrov, tujih virov pa bi se lahko pridobilo do dvakrat toliko, kar pomeni, da bi lahko v prihodnjih letih podprli IPO v višini 1,5 milijarde evrov. Seveda pa morajo biti realna tudi podjetja, ki iščejo finančne vire, saj so dostikrat njihova pričakovanja prevelika glede na njihov položaj in vrednost.
Ali bomo torej ponovno stali v vrstah za nakup delnic v domačih IPO?
Prepričan sem, da bi lahko bil večji IPO v Sloveniji zgodba o uspehu. Če vzamemo primer NLB, si sam bolj želim, da bi ljudje v teh vrstah namesto misli »želim zaslužiti z nakupom delnic NLB«, imeli v glavah bolj misel »želim povečati svoja sredstva v svojem pokojninskem varčevanju, ki pa bodo naložena tudi v delnice NLB«. Poleg povsem individualnih učinkov na vsakega posameznika, bi to veliko posredno pomenilo tudi sistemsko za slovensko gospodarstvo in državo, oziroma proračun.
Takšen IPO je enkraten učinek, kaj pa potem?
Vsekakor je treba sistemsko osmisliti dolgoročno varčevanje tako, da bo sodelovalo pri reševanju strukturnih zadreg Slovenije, kot je na primer vprašanje pokojninskega sistema. Saj ljudje niso neumni in se zavedajo, da potrebujejo premoženje, da bodo poskrbeli za svojo prihodnost in prihodnost svojih otrok. Ni pa nujno, da vse premoženje vložijo v nepremičnine, ki so s stališča delovanja celotne ekonomije relativno neproduktivna naložba. Več poudarka bi morali nameniti institucionalni platformi za vlaganje. Verjamem, da bi lahko slovenski pokojninski skladi tudi v Sloveniji vlagali vsaj po 200 milijonov evrov na leto, če bi imeli nabor produktov in sistemsko podporo države. Sami smo predlagali uvedbo pokojninskih varčevalnih računov, ki bi lahko opravili podobno vlogo. Vse je mogoče vzpostaviti v nekaj mesecih, odločitev je na strani države.
Pa res verjamete v to?
Prepričan sem, da trg deluje, če ima možnost. Če bi se vnaprej vedelo, da je prek investicijskih in pokojninskih skladov ter tujcev za podjetja vsako leto na voljo okoli 200 milijonov evrov za lastniško financiranje podjetij, bi kmalu videli, da se podjetja organizirajo, da bi ta sredstva pridobila. Prav enako kot na Kickstarterju na drugačni ravni to počnejo mlada zagonska podjetja. Vedo, da sredstva so in da morajo prepričati kupce in vlagatelje. Razlika je le v zrelosti podjetij in njihovih ciljih. Skladi imajo tudi dovolj znanja in izkušenj, da bi znali pravilno oceniti priložnosti in tveganja.
V javnosti je novica, da vaš lastnik CEESEG razmišlja o prodaji Ljubljanske borze. Kako je s tem?
Podrobneje aktivnosti lastnika ne morem komentirati, lahko pa povem, da delujejo zelo preudarno in si tudi v prihodnje želijo, da bi bil slovenski trg uspešen. V okviru skupine borz CEESEG dobro sodelujemo in prepričan sem, da bomo tudi v primeru lastniških sprememb še naprej veliko sodelovali. Poslovni rezultati borze v letih 2014 in tudi v 2015 so dobri, vprašanje pa je, kako bi jih še izboljšali ali dodatno povečali konkurenčnost trga. Če pri upravljanju slovenskega trga in kotirajočih družbah verjamemo, da lahko novi vlagatelji prinesejo novo kvaliteto, potem mora to še toliko bolj veljati tudi, kadar gre za nas same.
