Tiskane izdaje
Ljubljana – Odnos do privatizacije bo očitno središčna os dela nastajajoče koalicije in vlade. Stranke imajo zelo različna stališča, delovni osnutek koalicijske pogodbe pa ohlapno predvideva »nadzorovano privatizacijo, izhajajočo iz strategije in klasifikacije naložb«.
Ena najpomembnejših nalog, ki čakajo prihodnjo koalicijo pod vodstvom najverjetnejšega mandatarja Mira Cerarja, je tako predvsem sprejetje strategije in klasifikacije državnih naložb, saj je odhajajoča vlada zaradi strankarske in interesne razklanosti ni bila sposobna sprejeti - in je tudi razpadla zaradi različnih pogledov na prodajo državnega premoženja. Tudi nova koalicija bo interesno pisana, analize pa kažejo, da bo njen odnos do privatizacije odvisen predvsem od tega, ali bo v vladi tudi Nova Slovenija, ki v svojem programu najbolj liberalno poudarja pomen privatizacije in prodaje državne lastnine.
Nova vlada bo kot dediščino prejšnje prevzela tudi program prodaje 15 državnih podjetij, ki ga je parlament sprejel junija lani - ob že prodanih Heliosu in Fotoni so zdaj najdlje postopki prodaje Telekoma, Aerodroma Ljubljana in NKBM. Kot zdaj pravijo v Slovenskem državnem holdingu, je dokončanje njihove prodaje pričakovati že v prihodnjih mesecih.
Odnos do prihodnjega poteka privatizacije in prodaje državne lastnine skrajno polarizira tudi stališča ekonomistov - (nekdanjih) politikov. Nekdanji finančni minister Janez Šušteršič, denimo, meni, da bi »nova vlada morala absolutno nadaljevati začrtano prodajo 15 državnih podjetij«, pri tem se mu »zdi nesmiselno, da je v osnutku Cerarjeve koalicijske pogodbe zapisano, da ne bi privatizirali infrastrukture. Nobenega ekonomskega razloga ni, da bi infrastrukturo generalno izvzeli iz privatizacije.« Po drugi strani pa je Jože Mencinger, nazadnje kandidat Pozitivne Slovenije na evropskih volitvah, proti temu, da »se privatizira po nareku evropske komisije, saj ta nima nobene pristojnosti, da bi delila takšne ukaze. Privatizacija je zato ideološka, in ne iz potrebe. Finančno stanje Slovenije ni tako slabo, da bi morali prodajati, evropska komisija pa teh pristojnosti nima. Sam bi celo predlagal, da parlament sprejme nov zakon o prodaji in privatizaciji teh 15 podjetij«.
Najdlje prodaja Aerodroma
Privatizacija pač ni tema, s katero bi si pridobili naklonjenost volivcev, so tuhtali v predvolilnih štabih najverjetnejših članic nove Cerarjeve koalicije – izjema je le NSi. Zato so v programih, ki preraščajo v koalicijsko pogodbo, zavzeli dokaj zadržana stališča do privatizacije.
Odnos do privatizacije je bil že del predvolilnih igric prejšnje vlade pod vodstvom odhajajoče premierke Alenke Bratušek, ki je 3. julija, deset dni pred volitvami, sklenila, da se do imenovanja nove vlade ne sme zaključiti noben privatizacijski postopek, ki ga vodi Slovenski državni holding (SDH), v tem času pa naj se ne začnejo novi postopki prodaje državnih naložb. Minister za finance Uroš Čufer je bil tedaj edini vidno razočaran nad odločitvijo lastne vlade: »To se mi zdi čisto navadna predvolilna histerija, v katero je zapadla vlada in za katero ne vidim nobenega pametnega razloga, še manj pa opravičila.«
Čuferjevo frustracijo je lahko razumeti: njegova vlada je z decembrsko dokapitalizacijo in totalnim podržavljenjem NLB in NKBM – v popolni državni lasti so še Factor banka, Probanka (obe v stečaju), Abanka in banka SID, po tej poti gre še Banka Celje – izpeljala drugo največjo nacionalizacijo slovenskega gospodarstva. Spomnimo, poslanci prejšnje koalicije pod vodstvom Bratuškove so 21. junija lani s 46 glasovi za in 20 proti potrdili seznam 15 podjetij v državni lasti, namenjenih prodaji. Na seznamu so bili državni deleži v Fotoni in Heliosu, ki sta bila medtem že prodana, ob tem pa še v Adrii Airways, Aeru, Elanu, Aerodromu Ljubljana, Adrii Airways Tehnika, Novi Kreditni banki Maribor, Telekomu Slovenije, Cinkarni Celje, Gospodarskem razstavišču, Palomi, Terme Olimia bazenih, Uniorju in Žitu. Ne glede na julijsko zamrznitev privatizacije je zdaj prodaja najdlje pri ljubljanskem letališču, pri NKBM in Telekomu pa v SDH, ki vodi postopke prodaje, pričakujejo zavezujoče ponudbe kupcev oktobra. Na Slovenijo z zahtevami po hitrejših privatizacijah, zlasti bank, močno pritiska evropska komisija. V Bruslju pričakujejo, da bomo že do konca leta privatizirali NKBM, prihodnje leto pa še Abanko.
Dva scenarija
Prihodnji potek privatizacij bo seveda odvisen predvsem od potez zmagovite Cerarjeve stranke s 36 poslanci, ki pa je v svojih stališčih nadvse previdna in zadržana. Zavzemajo se za »nadzorovano privatizacijo«, karkoli že to pomeni, ključna infrastruktura (katera?) bi morala ostati v državni lasti, pri privatizaciji naj se presoja od primera do primera in upoštevajo »širši družbeno-ekonomski učinki posamezne privatizacije« – privatizacijska kupnina se nameni za zmanjšanje zadolženosti in financiranje strateških razvojnih projektov države. Omenjeni poudarki so zdaj tudi v prvem delovnem osnutku koalicijske pogodbe, o podrobnostih pa v SMC za zdaj očitno niso pripravljeni govoriti, tudi ekonomist Aleksandar Kešeljević, eden od piscev njihovega ekonomskega programa, ni bil dosegljiv za naše klice.
Od petih strank, ki so v igri za novo vladajočo koalicijo (SMC, Desus, Zaab, SD, NSi), ima glede na program in izjave najbolj liberalen in pozitiven odnos do privatizacije Nova Slovenija, največ zadržkov do prodaje državne lastnine pa imajo že tradicionalno Socialni demokrati. NSi bo tako jeziček na privatizacijski tehtnici. Po scenariju, da bo v vladi in da bo dobila v roke gospodarski resor, po katerem se sicer že ozira, je precej več verjetnosti, da bo privatizacija potekala po načrtu, ki ga je s seznamom prodaje 15 podjetij sprejela že odhajajoča vlada. Ni dvoma, da bo prav privatizacija temeljna točka konfliktov v vladi, a bo hkrati najverjetnejšemu mandatarju Miru Cerarju omogočala prestižno vlogo arbitra in več manevrskega prostora za koalicijsko šahiranje in sprejemanje težkih privatizacijskih odločitev. Če pa se v NSi ne bi odločili za vstop v vlado, bomo dobili še eno levosredinsko vlado, ki bo zelo verjetno predčasno razpadla zaradi različnih pogledov na privatizacijo, reforme in ekonomsko politiko.
Janez Šušterič: »Prodajo je treba nadaljevati«
»Pri privatizaciji je nujna konsistentnost države. Če je državni zbor sprejel odločitev o seznamu prodaje 15 podjetij, je treba to vsekakor nadaljevati,« poudarja ekonomist in nekdanji minister za finance Janez Šušteršič. »Ob tem pa bi morali pripraviti tudi strategijo drugega državnega premoženja – ne le, kaj se bo privatiziralo in kaj ne, pač pa tudi, kakšni so cilji upravljanja tega premoženja. SDH, ki je upravljavec tega premoženja, pač mora vedeti, katere ekonomske cilje mora dosegati. Ko bo ta strategija sprejeta, mora tudi držati, seveda pa z njo ne bi smeli ustaviti privatizacije teh petnajstih podjetij in ta seznam se nikakor ne sme skrčiti. Največji problem, ki ga zdaj vidim, je, da se poskuša privatizacijo z dodatnimi pogoji zavirati. V osnutku Cerarjeve koalicijske pogodbe je zapisano, da ne bi privatizirali infrastrukture. To je nesmiselno in ni nobenega ekonomskega razloga, da infrastrukturo generalno izvzamemo iz privatizacije. Druga stvar pa je, da lahko nastane dilema, zlasti pri Telekomu, pa tudi pri Aerodromu, kaj pravzaprav pomeni taka določba. S tem spet posegamo v nekaj, o čemer je že bilo odločeno. Druga taka zavora pa je pogoj Socialnih demokratov, da se morajo s privatizacijo ohranjati delovna mesta. Vsi vemo, da tudi državna podjetja kdaj odpuščajo in kdaj ne plačujejo prispevkov. Na trgu, ki je nepredvidljiv, ne more nihče obljubiti, da bo ohranjal delovna mesta. To so politične zahteve, kjer lahko vidim vpliv na javno mnenje in piar, bojim pa se, da je to lahko tudi dejanski vzvod, ki lahko ustavi proces privatizacije.«
Jože Menciger: »Sem za nov zakon o prodaji podjetij«
»Sem proti temu, da se privatizira po nareku evropske komisije, saj ta nima pristojnosti, da bi delila takšne ukaze. Privatizacija je ideološka, in ne iz potrebe. Finančno stanje Slovenije ni tako slabo, da bi morali prodajati, evropska komisija pa teh pristojnosti nima,« poudarja ekonomist Jože Mencinger, tudi kandidat Pozitivne Slovenije na evropskih volitvah. »Problem je naša ponižnost pri sprejemanju vsega, kar nam rečejo, in tu se je treba upreti. Sam bi predlagal, da se v parlamentu sprejme nov zakon o prodaji in privatizaciji 15 podjetij. Nič nimam proti tujcem, se mi pa zdi nesmiselno prodajati na silo. Imamo nov državni zbor in ta lahko sprejme nov zakon, ki gre preko prejšnjega. Evropska komisija tu nima nobene pristojnosti.« Mencinger nima nič proti, če »se država umakne iz podjetij, v katerih ima razmeroma majhen delež. Moti pa me ideologija privatizacije, ki me spominja na nacionalizacijo iz leta 1948, ko je zasebni frizer ogrožal socializem, zdaj pa naj bi državno podjetje ogrožalo Evropo in kapitalizem. To je neumnost in ideološka stvar. [Minister] Čufer je zatrdil, da je dovolj denarja do sredine leta 2015, poleg tega so bili proračunski prilivi v prvi polovici tega leta približno pol milijarde evrov večji kot lani. Imamo visoko pozitivno plačilno bilanco in ni razloga, da bi nekaj prodajali na silo. Gre za to, da nekateri posredniki pri nas hočejo zaslužiti, in povsem razumem tuje sklade itd. Poleg tega, če nekaj prodajaš, določaš ceno: zakaj ne bi Telekoma prodali za tri milijarde evrov; če kdo hoče, naj ga kupi. Ne moremo upoštevati le vrednosti na borzi, treba je pogledati še druge učinke na gospodarstvo.«
