Tiskane izdaje
Mario Draghi, formalno predsednik izvršilnega odbora ECB, je na čelu ECB od novembra 2011 - nemški mediji so ga tedaj označili kot »jastreba« z nemškim čutom za finančno disciplino. Zdaj 69-letni Italijan ima za sabo izjemno kariero: bil je guverner italijanske centralne banke in finančni minister, služboval je v Svetovni banki - in tudi pri banki Goldman Sachs, ki je Grčiji svetovala, kako zaobiti evropska pravila; kasneje je zatrdil, da je sodeloval le z zasebnim sektorjem in o tem ni vedel nič.
Draghi, ki med drugim velja za trdnega zaveznika slovenskega guvernerja Boštjana Jazbeca - zaščitil ga je med policijskimi preiskavami v BS julija lani -, je funkcijo nastopil v času najhujše finančne in gospodarske krize v Evropi v zadnjih 70 letih. ECB si je v času njegovega vodenja nakopala kar nekaj kritik tudi zaradi sodelovanja v trojki, ki je »reševala« težave Grčije, Irske, Portugalske itd., na koncu pa je vendarle preprečila najbolj skrajni možni scenarij, razpad evroobmočja in s tem zelo verjetno tudi Unije kot take.
Slabosti in pomanjkljivosti evroobmočja
A slabosti in pomanjkljivosti zdajšnje evropske monetarne ureditve in omejitve ECB ostajajo. Dobro jih pojasnjuje primerjava z ZDA in dolarskim denarnim območjem. ECB je v svojem mandatu precej omejena - njen prvi cilj je pač zgolj inflacija, je sicer blizu meje dveh odstotkov, a malo pod njo. V nasprotju z njo ima ameriška centralna banka Federal Reserve dva cilja: gospodarsko rast in zaposlenost in hkrati tudi nizko inflacijo.
ZDA imajo enega finančnega ministra, eno državno zakladnico in enotno fiskalno politiko, kar jim omogoča bistveno hitrejše in učinkovitejše ukrepanje v času finančnih in gospodarskih kriz, evroobmočje pa ostaja politično in gospodarsko heterogeno; sestavlja ga 19 suverenih držav s prav toliko različnimi makroekonomskimi razmerami, finančnimi ministri in politikami.
Da evropska monetarna unija ostaja nedokončan torzo, se ni pokazalo le ob odzivu na finančno krizo, pač pa tudi ob dilemah, kako oživiti gospodarsko rast. Ob nemoči in brezidejnosti evropske komisije in drugih odločevalcev se je ECB odzvala z rekordnim znižanjem obrestnih mer, negativne stopnje so zmotile mnoge, zlasti Nemce. Njihov finančni minister Wolfgang Schäuble je obtožil ECB, da njene obrestne mere povzročajo »izredne težave« nemškim bankam in upokojencem in dajejo veter v jadra evroskeptikom.
Ko se je izkazalo, da tudi negativne obresti ne oživijo rasti in zaposlovanja v večini držav z evrom, se je ECB s »super Mariom« na čelu odločila uporabiti še zadnje razpoložljivo orožje in začela »tiskati denar« z mesečnimi odkupi obveznic, ki se bodo nadaljevali vsaj do konca leta.
Tudi temu ukrepu, ki je sicer prinesel nekatere rezultate in okrepil rast, nasprotujejo zlasti Nemci. Vse to dokazuje, da je projekt evra sistemsko vgrajena napetost med »severom« in »jugom«, med bogatimi državami (z Nemčijo na čelu) z večjimi plačilnobilančnimi presežki in manj konkurenčnimi državami evropskega juga.
Infografika: Delo
Ob zdajšnjih zgodovinsko nizkih obrestih in ob izzivih, ki jih predstavljajo prihodnje bančne in druge krize, ostajata ECB in Mario Draghi brez pravega orožja. Zato evroobmočje potrebuje korenite institucionalne izboljšave, sicer se bo tudi v prihodnje opotekalo iz krize v krizo ali pa razpadlo, opozarjajo poznavalci, med njimi tudi nekdanji glavni ekonomist ECB Otmar Issing in nobelovec Joseph Stiglitz.
Načrti so usmerjeni tudi v okrepljene reševalne mehanizme, razmišlja se o evropskem monetarnem skladu, fiskalni uniji, skupnem evrskem finančnem ministru, o povezavi med parlamenti evrskih držav itd. Idej torej ne manjka, ključna pa bo pripravljenost evrskih držav za sodelovanje - tudi zato bodo v uvodu omenjene letošnje volitve ključnega pomena tudi za prihodnost ECB in evra.
