Rastemo, a zelo prepočasi

Po nekaj kriznih letih stagnacije in recesije in nato lanski triodstotni gospodarski rasti, se slovensko gospodarstvo letos pričakovano rahlo ohlaja. Če se bodo trendi nadaljevali, bo naš bruto domači proizvod letos zrasel za 2,6 odstotka, kar je nekaj manj kot lani in v okviru nedavne Umarjeve jesenske napovedi (2,7odstotka).

Gonilo razvoja ostaja industrijski izvoz, v katerem se razveseljivo povečuje dodana vrednost. Ključna razlika med letoma 2014 in 2015 je ponoven padec gradbeništva: če bi bilo to na lanski ravni, bi tudi letos lahko govorili o triodstotni gospodarski rasti, ugotavlja državna statistika. Po lanskem rekordnem letu za lokalne gradbene naložbe iz evropskih sredstev so se zdaj investicije za manjše gradbene naložbe zmanjšale za skoraj 12 odstotkov, pa tudi za prihodnje leto ne kaže nič bolje – prej slabše, saj imamo premalo pripravljenih projektov za učinkovito porabo evropskega denarja. Očitno brez gradbeništva, kolikor ga je ostalo, ne gre. Za Slovenijo je to res strateška panoga, ki naredi presežek, v dobrem ali v slabem.

K sreči (vsaj z vidika rasti) so se ljudje resnično naveličali krize in politike varčevanja in tudi letos pospešeno trošijo. Nekaj jim pri tem pomagajo banke, ki žal med vsemi posojili povečujejo le potrošniška in stanovanjska. Večji gospodarska rast in zasebna poraba sta med sabo vzajemno povezani, ob tem pa imajo slovenski potrošniki večjo nakupovalno potenco zaradi zaradi cenejšega denarja in povprečno ugodnejših trendov pri zaposlovanju.

Slovenija zdaj že skoraj dve leti raste hitreje od evrskega povprečja in počasi lovi zaostanek za povprečjem Unije. To je načeloma dobra novica. Žal je naš BDP zaradi recesijskega dvojnega W (globokega padca v letu 2009 in ponovnega padca zlasti v 2012) še vedno pod ravnijo iz leta 2008, medtem ko je področje evra že splezalo nad predkrizno raven. Če se bodo taki trendi nadaljevali, bomo potrebovali še nekaj desetletij, da bi postali povprečno razvita evrska država. Za bolj ambiciozen razvoj pa bi potrebovali povprečno štiriodstotne stopnje rasti, ki smo jih dosegali v obdobju 1992-2004, pred včlanitvijo v evropske integracije.

Ko smo leta 2003 gospodarsko zrasli le za 2,3-odstotka, so nekateri že govorili o recesiji in krizi, v letih, ki prihajajo, pa tako nizke stopnje rasti očitno postajajo stalnica. Za razliko od 15 ali 20 let nazaj imamo zdaj vsaj še dva neugodna dejavnika, trikrat višji javni dolg na prebivalca in še bolj zaskrbljujoče srednjeročne demografske trende. Slovenija bi zdaj potrebovala vsaj dvoje – nove naložbe in reforme za povečanje letnih stopenj rasti na tri do štiri odstotke – in hkrati politike, ki bi to rast pretočile tv socialno pravičen in zelen razvoj. Sicer se bo tole izgubljeno slovensko desetletje nadaljevalo in podvojilo, konflikti v družbi pa povečevali še naprej.