Tiskane izdaje
Ljubljana – Factor banka išče kupca za 289 slikarskih, kiparskih in ostalih umetniških del Riharda Jakopiča, Emerika Bernarda in drugih umetnikov. Izhodiščno ceno za sveženj umetnin so v banki postavili pri dobrem milijonu evrov.
Banka v nadzorovani likvidaciji je objavila vabilo za javno zbiranje zavezujočih ponudb za nakup njene umetniške zbirke. V tej je 289 del, od katerih jih je 85 ministrstvo za kulturo uvrstilo med nacionalno bogastvo. Med deli je tudi pastel Neznanka Riharda Jakopiča ter dela številnih sodobnih umetnikov, med njimi Emerika Bernarda, Tuga Šušnika, Sergeja Kapusa, Jakova Brdarja, Milana Eriča, Metke Krašovec, Bojana Gorenca, Andraža Šalamuna, Marka Jakšeta, Bogdana Borčiča ...
Likovna zbirka Factor banke je rasla z nakupi – odločitve o nakupih so temeljile na selekciji dr. Tomaža Brejca, likovnega kritika in tedaj profesorja na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani – vrhunskih del domačih likovnih umetnikov in je (bila!) ena redkih, ki je tako sistematično zbirala dela iz nove slovenske likovne produkcije. Na prvi pogled se zdi, da je recept za oblikovanje tovrstne zbirke sila preprost. Potrebni so trije, med seboj zelo povezani pogoji: najprej, posameznik na pomembnem položaju. Drugič, ta mora imeti posluh za umetnost, in tretjič, v pravem trenutku mora poiskati nasvet pri strokovnjaku. Likovna zbirka Factor banke je bila udejanjenje vseh treh.
Bivši »Iskraš«, danes že pokojni, Fabio Škopac je veljal za velikega ljubitelja umetnosti, postal pa je tudi prvi direktor mlade Factor banke – ki se je ukvarjala predvsem z internim poslovanjem in ni bila banka odprtega tipa, zatorej je morala graditi (zunanjo) prepoznavno celostno podobo. Temu so dodali le še legitimnega strokovnjaka, ki je zbirko oblikoval in jo z ustrezno utemeljenim izborom tudi upravičil. To je bil dr. Tomaž Brejc, ki je z izborom nežno vijugal med svojimi in naročnikovimi interesi, zadostil pa je tudi tržni vrednosti zbirke, vendar ne na račun njene kvalitete. Prednost likovne zbirke Factor banke je bila prav v tem, da so se tržni interesi sicer podredili stroki, a gre še vedno za tržno zanimivo zbirko.
Posebnost zbirke je, da so v njej zastopani predvsem slikarji, ki so odločilno soustvarili spekter slovenskega likovnega ustvarjanja od osemdesetih let dalje. Zbirka Factor banke ni bila namenjena zgolj reprezentančnosti podjetja, pač pa širši javnosti, kar pomeni, da so se umetnine, med njimi tudi dela izrazito velikih dimenzij, nahajala v javnih prostorih (denimo v Državnem zboru, Mestni občini Ljubljana, na ministrstvih, v kulturnih institucijah in drugih javnih zavodih). Leta 2001 je bila v celoti na ogled v prostorih Moderne galerije v Ljubljani. Korpus odkupljenih del je okoli leta 2000 štel 87 izdelkov skoraj petdesetih avtorjev.
Medtem ko je Factor banka v postopku nadzorovane likvidacije, umetnine prodajajo tudi nekatera podjetja v stečaju. Stečajni upravitelj Mipa je prodal kip bika Janeza Boljke, stečajna upraviteljica Smelta je poleti na četrti javni dražbi prodala 13 umetniških del različnih avtorjev, prejšnji teden pa stečajni upraviteljici družbe Dekanter Jožici Vindiš na dražbi ni uspelo prodati osem slik, med njimi za izklicno ceno 70.000 evrov olje na platnu ruskega slikarja Alekseja Alekseeviča Morgunova. K dražbi ni pristopil nihče, je pojasnila Vindiševa.
