Rudarji bakra branijo svoje tržne deleže

Pred skoraj 25 leti sta v gorah med Avstrijo in Italijo naključna pohodnika naletela na človeško okostje. Izkazalo se je da gre za več kot 5000 let staro mumijo, ki je dobila ime Ötzi, domneva pa se da je bil Ötzi eden od pionirjev pridobivanja bakra, danes več kot sedem milijard dolarjev težke panoge.

Glede na trenutno stanje duha na trgu bakra ter surovin nasploh pa bi Ötzi današnjega časa svoj kruh bržkone iskal drugje.

Ob zmanjševanju kitajskega povpraševanja po bakru v preteklih letih se je od 2011 do danes cena te kovine namreč več kot prepolovila in prejšnji teden padla na najnižjo točko po letu 2009.

V preteklih tednih je nekaj največjih figur na rudarski šahovnici napovedalo vitkejše poslovanje v obliki zaprtja posameznih rudnikov, zmanjšanje novih investicij in znižanje dividend.

Gre torej ob tem pričakovati postopen obrat v cenah bakra? Menim, da (še) ne, saj se zdi, da je med rudarji kljub vsemu še zmeraj precej optimizma in taktiziranja glede njihovega tržnega deleža. To je nedavno s svojimi besedami lepo ponazoril tudi eden vodilnih mož rudarskega giganta Rio Tinto. Povedal je, da kljub padcu cen bakra ne vidi potrebe po zmanjšanju obsega proizvodnje in odstopanju svojega prostora na trgu konkurenci.

V zdajšnjih razmerah večji preobrat na trgu bakra lahko pričakujemo šele, ko se bo v borbo za preživetje pognal večji del panoge in ne le nekaj posameznih igralcev.

Zdi pa se da trenutna cena bakra še ni dovolj nizka, da bi se to dejansko tudi zgodilo.