Tiskane izdaje
Značilno za poslovno okolje v Sloveniji je, da se začno podjetja »ozirati« za bonitetnimi ocenami pred sklenitvijo večjih poslov, še posebno s partnerji, ki jih (še) ne poznajo. Zakaj bi bili smiselno, da to počno že prej, smo vprašali Dragico Razboršek, direktorico družbe za oceno in izdelavo bonitetnih informacij Prva bonitenta agencija.
Če pogledamo s stališča uporabnika, kaj je bonitetna ocena?
S stališča uporabnika je bonitetna ocena merilo, s katerim ta presoja finančno zanesljivost svojih poslovnih partnerjev.
Gre za evalvacijo poslovnih partnerjev uporabnika, na podlagi katere ta lahko oceni, ali je poslovni partner dober ali slab, ali bo od njega prejel plačilo ali ne, ali je finančno zanesljiv, bo uspešno posloval v prihodnosti, ali bo z večjo verjetnostjo sposoben poravnavati svoje obveznosti.
Bonitetna ocena, ki jo podajajo bonitetne hiše, je zbirna informacija o poslovnem subjektu, na podlagi katere uporabnik pridobi predstavo o finančni zanesljivosti svojega sedanjega ali potencialnega poslovnega partnerja. Pri tem se uporabnik lahko zanese na strokovno ozadje dane bonitetne ocene, svoje kadrovske in časovne kapacitete pa usmeri k opravljanju svojega osnovnega posla.
Nič manj pomembno vlogo za uporabnika nima tudi bonitetna ocena lastnega podjetja. Dobra bonitetna ocena je svojevrstno potrdilo neodvisne bonitetne hiše, da gre za finančno zanesljiv gospodarski subjekt, pri katerem lahko njegovi poslovni partnerji in banke z visoko stopnjo verjetnosti predpostavljajo, da gre za zanesljivega partnerja, bodisi kot kupca, dobavitelja ali posojilojemalca. Eden temeljnih ciljev vsakega poslovodstva bi zato moral biti tudi konstantno prizadevanje za pridobitev visokih bonitetnih ocen.
Kako bonitetna ocena sploh nastane in kaj nam pove?
Vsaka bonitetna hiša ima lastne postopke za določitev bonitetne ocene. Bonitetna ocena je izražena na različne načine, v obliki črk in/ali števil ter v kombinaciji z oznakami, kot sta, recimo, +/–. Po metodologiji, ki smo jo razvili v Prvi bonitetni agenciji za spletno aplikacijo ebonitete.si je bonitetna ocena izražena enotno, brez kakršnihkoli kombinacij znakov s številko od 1 do 10. Tak način podaje bonitetne ocene v enotni obliki radi poudarimo kot našo prednost, saj uporabnik iz tako podane ocene preprosto razbere finančni položaj podjetja in stopnjo tveganja neplačila pri poslovanju z njim.
V naši bonitetni hiši je bonitetna ocena določena kot sinteza elementov, združenih v dveh ocenah, in sicer »statični« in »dinamični« oceni. Statično oceno določimo na podlagi izbranih finančnih kazalnikov po bilančnih podatkih posameznega subjekta. Rezultat izračuna izbranih kazalnikov uvrsti subjekt v določen razred in ob upoštevanju panoge, v kateri subjekt posluje.
Drugi del bonitetne ocene, ki ga imenujemo »dinamična ocena« pa, kot pove beseda sama, temelji na dinamičnih kategorijah, ki imajo ob zagotovljeni ažurnosti napovedno moč in značaj opozorilnih signalov, ki omogočajo prepoznavanje potencialnih tveganj mnogo pred tem, ko se ti negativni trendi izkažejo tudi v bilancah podjetja. Med elemente določitve dinamične ocene sodi veliko parametrov od podatkov o blokadah računa, številu in vrednosti pravd do člankov in objav v javnih medijih in številni drugi.
Bonitetna ocena se nato izračuna v posebnem postopku združitve statične in dinamične ocene in je podana v razponu od »1« (najslabša ocena) do »10« (najboljša ocena).
Bonitetna ocena, kot je zastavljena po metodologiji Prve bonitetne agencije, nam pove, kolikšna je stopnja tveganja neplačila pri poslovanju s subjektom, za katerega je bonitetna ocena določena. Bonitetno oceno 10 ima subjekt, pri katerem obstaja zelo nizka stopnja tveganja za neplačilo pri poslovanju z njim, bonitetno oceno 1 subjekt, pri katerem je stopnja tveganja neplačila zelo visoka.
Bonitetna ocena, določena po naši metodologiji, je torej nekakšen skupek vseh razpoložljivih informacij o določenem subjektu, izražen v določeni stopnji tveganja neplačila pri poslovanju z zadevnim subjektom.
Zakaj je koristno boniteno oceno pridobiti, preden se z nekom odločimo vzpostaviti poslovni odnos?
Realnost poslovanja je takšna, da je vsak udeleženec na vsakem trgu izpostavljen določenim tveganjem. V širokem spektru obvladovanja poslovnih tveganj je treba, po mojem prepričanju, prioritetni položaj nameniti prav obvladovanju tveganja neplačila terjatev. In kot velja na splošno, velja tudi na tem področju pravilo: »Najučinkovitejša je preventiva.« V procesu obvladovanja tveganj neplačila in upravljanja terjatev je imela, ima in bo vedno imela največjo moč prava in pravočasna informacija.
Bonitetno oceno kot pokazatelja finančne zanesljivosti našega potencialnega poslovnega partnerja je zato koristno (in smiselno) pridobiti še pred vzpostavitvijo poslovnega odnosa. Če poslujemo, moramo dobro vedeti, s kom poslujemo. Še pred sklenitvijo posla nam mora biti jasno, ali in v kakšni meri obstaja pri konkretnem poslu tveganje neplačila naše bodoče terjatve. Če določena stopnja tveganja obstaja, lahko ob sklenitvi poslovnega razmerja predvidimo dodatne ukrepe, kot so, recimo, zavarovanje terjatev pri faktoring hiši ali zahteva po dodatnih jamstvih še pravočasno. Navsezadnje je po toči zvoniti prepozno.
Kako zanesljivo je ocenjevanje poslovnih subjektov, ki v bistvu temelji na nekoliko neažurnih podatkih o poslovanju v preteklosti, glede na to, da je poslovno okolje zelo dinamično?
Res je, da so, glede na dinamično poslovno okolje, javno objavljeni bilančni podatki relativno neažurni. Prav zato smo pri razvoju metodologije določitve bonitetne ocene poseben poudarek namenili dinamičnemu delu bonitetne ocene, ki ne temelji na bilančnih podatkih, ampak na drugih podatkih in informacijah o poslovnem subjektu, na katerih temelji že opisani dinamični del bonitetne ocene.
Da bi lahko podali informacije o stopnji tveganja neplačila v enotni oceni, smo bonitetno oceno kreirali kot rezultat tako finančno-bilančnih podatkov kot (in predvsem) tudi drugih dinamičnih elementov bonitetne ocene. O primerni ažurnosti bonitetne ocene priča dejstvo, da bonitetne ocene zaradi ažurnosti in dinamike elementov, ki določajo dinamični del bonitetne ocene, preračunavamo dnevno.
Številna podjetja menijo, da je plačevanje za bonitetne ocene oziroma poročila nepotreben strošek. Kako jim lahko odgovorite?
Obstoj tveganja pri poslovanju je gotovo dejstvo. Ni se mu mogoče v celoti izogniti, je pa mogoče s svojimi dejanji to tveganje omejiti. Za tiste, ki podcenjujejo vrednost pravočasne informacije, kot je bonitetna ocena oziroma bonitetno poročilo o subjektu, pa sem prepričana, da bodo prej ali slej kalkulirali višino škode zaradi izgube svoje terjatve, ki bi se ji na podlagi informacije o boniteti lahko izognili, višina te škode bo presegala 100-, 1000- ali 10.000-kratnik stroška bonitetnega poročila.
