Tiskane izdaje
»Po razumevanju senata govorijo pomembni razlogi za to, da sklepi, na katerih temelji program odkupovanja obveznic, kršijo prepoved financiranja državnih proračunov z monetarno politiko, presegajo mandat Evropske centralne banke in s tem posegajo v pristojnosti držav članic,« meni nemško ustavno sodišče. O centralnobančnem nakupovanju državnih obveznic v Karlsruheju za mnenje najprej prosijo evropsko sodišče.
Nemško ustavno sodišče je evropskega že zaprosilo za razsodbo programa odkupa državnih obveznic na sekundarnem trgu z nazivom OMT, a so tega sodniki iz Luksemburga z nekaj omejitvami prepoznali za zakonitega. Nemško ustavno sodišče se je pridružilo temu mnenju, tožniki, med njimi ustanovitelj Alternative za Nemčijo Bernd Lucke, nekdanji visoki politik bavarske CSU Peter Gauweiler in profesor prava Markus Kerber, pa še vedno verjamejo, da svet ECB pod predsedstvom Italijana Maria Draghija ustvarja monetarno gospodarsko politiko ter vpliva na državne proračune.
Prvo je v evrskem območju pristojnost finančnih ministrov, drugo pa prepovedano. Nemški ustavni sodniki menijo, da so tudi te obtožbe vredne razsoje in so evropsko sodno instanco zaprosili za hitro presojo, preden bodo spet odločili, ali se bodo pridružili temu mnenju ali ne. V skrajnem primeru lahko prepovedo sodelovanje nemške Bundesbanke, ki kot največja »delničarka« ECB odkupuje največji delež vrednostnih papirjev.
Odkupov bo morda kmalu konec po »naravni« poti
Evropska centralna banka na območju skupne evropske valute v okviru ambicioznega programa kvantitativnega sproščanja vsak mesec nakupi za 60 milijard evrov obveznic in drugih vrednostnih papirjev. Ta vsota je že štela 80 milijard, zaradi povečevanja inflacije, ki je spomladi 2015 najbolj skrbela svet ECB, in gospodarske rasti v evrskih državah pa opazovalci že za to jesen pričakujejo namige predsednika Draghija o zmanjšanju obsega nakupov ali morda celo o njihovem končanju leta 2018. A gre tudi za načela in nemški zagovorniki »trdnega« denarja že vse od začetkov evrske ekspanzivne denarne politike svarijo pred dolgoročnimi posledicami.
Na prvi pogled je kvantitativno sproščanje prineslo gigantski napredek po kriznem obdobju, v katerem se je moral Mario Draghi zakleti, da bo naredil vse za ohranitev skupne evropske valute. V evrskem območju se zdaj zmanjšuje brezposelnost in celo Grčija, s katero se je vse začelo, se bo kmalu lahko spet zadolževala na finančnih trgih, borznike pa ta čas bolj kot evrsko gospodarstvo skrbita britansko in ameriško. Njihovo mnenje se lahko hitro spremeni, a je trend vendarle presenečenje za vse, ki so skupni evropski valuti še pred kratkim napovedovali težke čase. A ostajajo tudi številne šibke točke, med njimi velike gospodarske razlike med državami članicami in še vedno visoka brezposelnost v nekaterih, še posebno med mladimi. Številne države tudi niso zmanjšale svojega visokega dolga.
Za zagovornike aktivne denarne politike je vse to le dokaz, da bi morala še naprej delovati, klasična nemška ekonomska šola pa verjame, da je zelo ohlapna denarna politika, ki jo poleg kvantitativnega sproščanja podpirata tudi politika rekordno nizkih obresti ter velikodušnih bančnih posojil, samo otežila nujne strukturne reforme. »Skrb vzbujajoče je, da se je z iztekanjem krize pripravljenost na reforme zmanjšala,« izjavlja predsednik Bundesbanke Jens Weidmann.
Številni nemški ekonomisti opozarjajo na razlastitev varčevalcev (prek izjemno nizkih, ničelnih obrestnih mer za varčevanja), podporniki Maria Draghija pa nasprotno verjamejo, da je s programom kvantitativnega sproščanja veliko pridobil tudi nemški državni proračun. Nemčija se ta čas lahko še posebej poceni zadolžuje in s tem prihrani milijarde evrov.
Nemški finančni minister podpira politiko ECB
Spornemu predsedniku ECB je pred kratkim pomagal celo krščanskodemokratski finančni minister Nemčije Wolfgang Schäuble. Na prireditvi v organizaciji časopisa Handelsblatt takoj po razglasitvi odločitve nemškega ustavnega sodišča je zavrnil sume, da ECB z nakupi državnih obveznic presega meje svojega mandata. »Nimam enakega mnenja,« je ocenil, češ da ECB samo uresničuje »peklensko« težko denarno politiko za zelo različne države.
Nasprotniki sedanje politike ECB pa še pomnijo, da je Schäuble obtoževal Maria Draghija sokrivde za volilni uspeh nacionalistične Alternative za Nemčijo, ki se je najprej utemeljila na zavračanju kupne evropske valute. In res tudi Draghi evrske države na svojih tiskovnih konferencah nenehno poziva k strukturnim reformam, kar je za nasprotnike njegove politike še eno znamenje, da njegovi ukrepi dolgoročno ne morejo zdržati, še posebno pa so po njihovem mnenju neprimerni za čase gospodarske rasti. Kaj bo ECB sploh še imela na voljo, če se položaj spet poslabša, sprašujejo. Draghijeva Italija je pred kratkim z davkoplačevalskim denarjem reševala celo propadlo banko Monte dei Paschi di Siena, čeprav tega pravzaprav ne bi smela.
Nemški tožniki centralnobančnega nakupovanja državnih obveznic bodo morali najprej prepričati evropsko sodišče, a nemško očitno verjame, da so pri sedanjih nakupih pomembne razlike v primerjavi s tistimi iz programa OMT, ki so jih z nekaj omejitvami odobrili tako v Luksemburgu kot v Karlsruheju. Omenjajo način napovedi programa, ki naj bi trgom sugeriral zagotove nakupe, nezmožnost preverjanja razmika med izdajo obveznic in njihovim nakupom ter tudi neskladnost neomejene delitve tveganja med posameznimi centralnimi bankami v smislu nemškega temeljnega zakona. Evropska komisija je zato prepričana, da Evropska centralna banka deluje v okviru svojega mandata in kot je medijem povedala predstavnica za tisk Annika Breidthardt, bo to svoje prepričanje zagovarjala tudi pred evropskim sodiščem.
