Španski model bi bil privlačen za Slovenijo

ESM kot rešilna bilka: Države s težavami pri financiranju primanjkljajev lahko dobijo milijarde cenejših posojil.

Objavljeno
26. september 2013 22.21
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj

Bruselj – Čeprav se največ govori o trojki, ki kriznim državam določa varčevalno-reformne ukrepe v zameno za pomoč, evropski mehanizem za stabilnost (ESM) postaja ključna institucija za odpravljanje njihovih hudih finančnih težav.

Primanjkljaji v bančnem sektorju ne samo v Sloveniji, ampak v celotni EU še vedno povzročajo velike skrbi reševalcem evra. Ko je izvršni direktor ESM Nemec Klaus Regling na začetku tedna nastopil pred evropskimi parlamentarci, je opozoril, da Evropa potrebuje primerne zaščitne mehanizme, če bodo stresni testi, ki bodo izvedeni prihodnje leto, pokazali orjaške kapitalske luknje. Četudi mehanizmi na koncu ne bi bili uporabljeni, bi po Reglingovem mnenju že njihova razpoložljivost pozitivno vplivala na pomirjanje finančnih trgov.

ESM je kot naslednik sklada EFSF, ki je bil ustanovljen ob izbruhu grške krize in je imel omejen rok trajanja, uradno začel delovati pred letom dni. Z devetimi milijardami ima ključno vlogo pri financiranju pomoči Cipru, washingtonski IMF je prispeval »le« eno milijardo. V zameno za pomoč se je Nikozija ob zmanjševanju prevelikega bančnega sektorja morala obvezati k ukrepom za urejanje javnih financ, strukturnim reformam in privatizaciji. Del rešilnega svežnja je bil »bail-in«, delna razlastitev delničarjev, upnikov in varčevalcev dveh največjih bank.

Na razpolago za posojanje državam ima 500 milijard evrov. S pomočjo Cipru in Španiji je porabil le okoli deset odstotkov zneska. Na razpolago ima pet instrumentov, s katerimi lahko pomaga članicam v težavah. Ob klasičnih posojilni pomoči državam lahko od njih neposredno odkupuje obveznice in jim tako olajša zadolževanje. Tretji ukrep so nakupi obveznic na sekundarnem trgu, s katerim ublaži pritisk nanje. Če se državi napovedujejo težave na trgih, ji lahko zagotovi previdnostno pomoč, s katero naj bi preprečili nastanek krize.

Na evropskem odru je najbolj kočljiv peti instrument ESM: neposredna kapitalska injekcija kriznim bankam. Smoter tega ukrepa, prvič predvidenega v sklepih vrha EU junija lani, je presekati povezavo med težavami bank in proračuni. Preden bo neposredna pomoč bankam lahko zaživela, mora zaživeti centralni nadzor sistemskih bank pri ECB in opravljeni stresni testi. Še vedno ostaja precej nejasno, koliko (in ali sploh) se bo s kapitalskimi injekcijami ESM lahko pokrivalo stare slabe terjatve, ki so nastale pred vzpostavitvijo centraliziranega nadzora.

Previdnostno posojilo Irski?

V zadnji tednih je kar nekaj razprav o previdnostnem posojilu Irski. Dublinu se namreč konec leta izteče klasični rešilni program in hoče se vrniti na finančne trge. Irski finančni minister Michael Noonan je napovedal, da bi njegova država ob izteku svežnja pomoč utegnila zaprositi ESM za desetmilijardno previdnostno posojilo. Tako bi bila olajšana njena pot iz reševalnega programa in vrnitev na finančne trge. Težji primer je Portugalska, saj je uspešnost njene vrnitve na trge bolj negotova.

Španski zgled

Z vidika Slovenije je zanimiv primer Španije, ki ni država v klasičnem rešilnem program, saj je po stresnih testih bank dobila posojilno pomoč (najprej iz EFSF in nato iz ESM) za reševanje bančnega sektorja. Odobrenih ji je bilo okoli sto milijard poceni posojil, doslej je porabila 41,3 milijarde evrov. V Bruslju sicer pričakujejo, da bi preostanek denarja po izteku programa konec leta, ostal na razpolago, a največja država upnica Nemčija opozarja, da taka odločitev ne bi bila smotrna, saj Madrid že tako ni imel večjih težav pri financiranju na trgih.

Španski model prihodnje kandidatke za pomoč, kakršna je Slovenija, navdaja z upanjem, ker je v njem manj pogojevanja kot v programih, ki so po nareku trojke nastajali za Grčijo & Co. Zanje velja, da sploh ne morejo dobiti naslednjega obroka pomoči, če ne izpolnijo zahtev. Pogojevanje v primeru Španije je osredotočeno na bančni sektor, njegovo reformiranje in prestrukturiranje. Poleg tega so morali vzpostaviti boljši finančni nadzor.

Drugi del programa je mehak. Na javnofinančnem področju se je morala le obvezati, da bo popolnoma spoštovala zaveze iz postopkov za odpravo presežnega primanjkljaja in makroekonomskih neravnotežij. To od članic že tako zahteva evropska komisija. Kljub temu sama pomoč ni razbremenila španskih javnih financ. Denar je namreč dobila španska agencija za sanacijo bank Frob, ki ga je nato razporejala naprej. Pomoč je bila prišteta španskemu javnemu dolgu in država mora zanjo jamčiti za primer, če je banke ne mogla vrniti.

Vse načine pomoči iz ESM vključujejo takšno ali drugačno pogojevanje, opredeljeno v memorandumu o strinjanju, ki ga mora po pogajanjih skleniti prosilka za pomoč. Blagoslovi ga evrska skupina. Za državo je lahko privlačno, če kot Španija ne dobi najstrožjih pogojev in če v financiranju pomoči ne sodeluje IMF. Tako dobi pred domačo javnostjo več manevrskega prostora, češ, nismo dobili razvpite trojke, ampak predvsem posojilno injekcijo za banke iz ESM, v katerega smo tako ali tako vplačali proračunski denar.

V evropski komisiji pričakujejo, da se bo slovensko kolo zavrtelo po objavi pregleda drobovja in stresnih testov. Vsakršne kapitalske injekcije in prenos terjatev v slabo banko mora nato odobriti evropska komisija. Državno reševanje bank mora po evropskih pravilih vključevati »bail-in«. Ko bo jasno, kakšen je primanjkljaj v bankah, se bo razčistilo, ali Slovenija na trgih sploh dobi dovolj denarja po sprejemljivih obrestih. Skratka, najpozneje decembra bo jasno, ali se Slovenija res zmore rešiti sama.