Stari model (skoraj) bankrotiral, novega še ni

Ljubljana – Sloveniji morda ostaja še nekaj tednov, da z ukrepi prepriča mednarodne institucije v sposobnost gospodarskega preživetja. Razvojno smo že izgubili eno desetletje in od začetka krize izgubili skoraj 15 odstotkov BDP, prihod trojke se zdi vse bliže.

Dejstva so neizprosna: javni dolg se je povečal z osmih na 20 milijard evrov, po deležu slabih terjatev bank smo v evropskem vrhu, investitorji, karkoli si mislimo o njihovih špekulantskih namenih, nam ne zaupajo in zaradi visokih zahtevanih pribitkov se Slovenija kot evrska država ne more več zadolževati na evrskem trgu: to je krizna realnost jeseni 2013 – »slovenski scenarij«, če parafraziramo čas pred šestimi leti, ko smo za paradigmo krize še uporabljali »portugalski scenarij«.

Nas najhujše čaka ali je bolje, kot je videti?

Slovenski BDP se je od začetka krize do konca lanskega leta že znižal za skoraj 12 odstotkov, v prvi polovici letošnjega leta pa še za nadaljnje 3,2 odstotka, kažejo podatki državne statistike. Napovedi različnih inštitutov za prihodnje leto so še naprej negativne, zasuk navzgor je mogoče pričakovati šele leta 2015. So pa mnenja ekonomistov tudi glede tega različna. »Najhujše nas šele čaka,« je pred kratkim v Delovem studiu GospodarsTVo povedal strokovnjak za konkurenčnost, profesor Aleš Vahčič z Ekonomske fakultete, ki ne izključuje možnosti, da bi se naš BDP v primerjavi s tistim iz leta 2008 skrčil za kar 25 do 30 odstotkov – torej za približno še enkrat toliko, kot se je doslej.

Drugače meni Dušan Mramor, sicer tudi član vladnega razvojnega sveta: »Nastavki za rast niso tako slabi. Naša percepcija, v kakšni situaciji smo, je precej slabša od dejanskega stanja. To je za Mramorja zelo nenavadna izjava. Do zdaj sem vedno napovedoval težave. In so bile. Lahko da bodo tudi zdaj, vendar je bolje, kot je videti. Enako prepričujem tudi vse predstavnike tujih ustanov, ki prihajajo v Slovenijo, naj si pogledajo jedro makroekonomskih kazalnikov in bodo videli, da je Slovenija daleč od Cipra, Grčije itd. Slovenija je do zdaj imela zelo velik presežek v tekočih transakcijah s tujino, torej razliko med izvozom in uvozom. Se zavedate, da bo letos presežek na plačilni bilanci med osem in devet odstotkov BDP,« je odhajajoči dekan EF povedal za današnjo Sobotno prilogo.

Manj optimizma nakazuje trend rasti državnega dolga. Ta se je v petih letih povečal z osmih na 20 milijard evrov (59 odstotkov BDP), vsak državljan je tako že zadolžen za 10.000 evrov, kar je zdaj dobrih deset povprečnih mesečnih plač. Z nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke – ta nas bo stala najmanj 400 milijonov evrov – se je prevzeti dolg države prvič v zgodovini povečal čez maastrichtsko mejo 60 odstotkov BDP. A to seveda še ni vse: s prevzetimi obveznostmi iz sanacije bank se bo dolg države povečal na 70 odstotkov BDP, ocenjujejo, denimo, tudi analitiki v bonitetni agenciji Standard & Poor's: njeni izvidniki so sicer prav v teh dneh v Sloveniji.

Se programu trojke lahko izognemo?

To bomo vedeli najpozneje do razkritja pregledov in obremenitvenih testov slovenskih bank, najprej bo na tapeti NLB. Takrat bo znano, koliko nas bosta stala sanacija in dokapitalizacija bank ter kakšni so s tem povezani novi javnofinančni stroški. Če bi ugotovili, da država ob danih obrestnih merah na finančnih trgih ne more več sama financirati svojih obveznosti, bi vlada pač morala sprejeti odločitev, da pokličemo tisto telefonsko številko v Bruslju in zaprosimo za pomoč.

A trojka je že tukaj, preigravajo se različni scenariji in Sloveniji se že pol leta daje pomoč za banke iz evrskega reševalnega sklada ESM. Vlada temu nasprotuje, z argumentom, da ne želimo biti poskusni zajček. Je to opcija, ki pride v poštev? »Če se ne bi pogovarjali o vseh opcijah, bi spet delovali neodgovorno. Zakaj? Zato, ker moramo v luči skrbi za finančno stabilnost in v luči zavarovanja varčevalcev iskati vse možnosti,« je v pogovoru za današnjo Sobotno prilogo povedal guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec. »Ena od možnosti, o katerih se pogovarjamo, je način ukrepanja v primeru, če ne bomo izpolnili zahtev po sanaciji bančnega sistema, ki nam jih v tem trenutku postavlja tudi mednarodni finančni trg. Ta nam pri tako visokih obrestnih merah ne omogoča stabilnega dodatnega zadolževanja, ki ga Slovenija nujno potrebuje. Če ne bomo naredili dodatnih korakov pri sanaciji bank, pri nadaljevanju reform, ki so vezane predvsem na proračunske omejitve, in politični stabilnosti, ki zagotavlja izpeljavo ukrepov, je seveda možnost, da bo Slovenija zaprosila za pomoč iz takšnih ali drugačnih skladov ali takega ali drugačnega programa. Ključno pri zaprosilu za pomoč pa je, da se nam zniža obrestna mera za dodatno zadolževanje na mednarodnih trgih. To zmanjšanje pa prinese s sabo tudi določene zahteve, ki jih bomo morali izpolniti. Vse te zahteve in ukrepe sami zdaj natančno poznamo, vendar ne najdemo dovolj politične volje, da bi jih sami izvedli,« je dodal Jazbec. Že zdaj smo intenzivno pod drobnogledom mednarodnih institucij: ta mesec je pri nas napovedana inšpekcija evropske komisije, ki ji moramo do 1. oktobra poročati o izvedenih ukrepih, pričakujemo obisk evroskupine, verjetno najpozneje novembra bo pri nas redna misija IMF, z ECB pa seveda tudi redno komuniciramo, saj smo del evrosistema.

Tudi trojka, če bi jo pač zaprosili za pomoč, nam ne bi zapovedala nič takega, česar ne bi vedeli že sami: porezati moramo porabo, počistiti banke in poskrbeti za konkurenčnejše gospodarstvo.

Nov ekonomski model

Že pred dobrimi desetimi leti je postalo jasno, da se je slovenski gospodarski model s pomembno vlogo države in politike v podjetjih in bankah izpel. Zdaj, po razvojno izgubljenem desetletju, drastičnem padcu BDP, ko vsakih nekaj mesecev trepetamo ob izdaji obveznic in se zadolžujemo po nemogočih obrestnih merah, je to neizpodbitno dejstvo. Za uspešnost v okolju evra potrebujemo spremembo ekonomsko razvojnega modela, ki bo dolgoročno povečala produktivnost, dodano vrednost in s tem konkurenčnost slovenskega gospodarstva – to pa je ključni pogoj za blaginjo državljanov. Žal je to lekcija, ki jo bo Slovenija zelo drago plačala.