Tiskane izdaje
O ceni nafte je bilo v zadnjem letu dni veliko povedanega, veliko je bilo špekulacij, nisem pa zasledil veliko resnih analiz, ki bi temeljito proučile vzroke, zakaj je cena nafte takšna, kot je.
Večina se vas še vedno spominja, da se je cena črnega zlata pred finančno krizo, leta 2007, približala 150 dolarjem za sod. Takrat je večina analitikov napovedovala ceno 200 dolarjev za sod in več, potem pa je finančna kriza vse špekulacije odplaknila in leta 2016 je bila cena že pod 30 dolarji.
Seveda vzroki za padec cene nafte niso bili v finančni krizi, ta je bila zgolj sprožilec. Dejstvo je, da vožnja z avtomobili, ogrevanje na fosilna goriva ipd., pri tako visoki ceni ni bila več racionalna. Zato so potrošniki, predvsem ameriški, v zelo kratkem času zamenjali vozni park iz požrešnih poltovornjakov v bistveno varčnejše in predvsem manjše osebne avtomobile. Sočasno so se pojavile nove tehnologije, kot so hibridi in pozneje električna vozila. Na kratko lahko rečemo, da so se navade potrošnikov spremenile do točke, ko vrnitev ni več mogoča.
Sočasno se je v državah v razvoju kupna moč prebivalstva tako povečala, da se je povpraševanje po novih avtomobilih v omenjenih državah v zadnjem desetletju eksponentno povečevalo. Paradoksalno je razvoj učinkovitejših in cenejših vozil, ki so postala dostopna tudi na trgih manj razvitih držav, še dodatno povečal povpraševanje po fosilnih gorivih. Če se je leta 2007 govorilo o tem, da je globalna proizvodnja surove nafte dosegla vrh, bi pričakovali, da se bo cena na trgu zviševala, ne pa zniževala.
Proizvodnja ni dosegla vrha
Izkazalo se je, da svetovna proizvodnja nafte leta 2007 ni dosegla maksimalnih kapacitet. Zgodilo pa se je prav nasprotno. Visoka cena nafte je na trg odkrivanja in pridobivanja nafte privabila nove proizvajalce na področjih, ki so se nekaj let pred tem zdela nemogoča in predvsem predraga, da bi ustvarjali dobiček. Tako so predvsem v Severni Ameriki na trg vstopili »igralci«, ki nafto proizvajajo iz skrilavca, v Evropi je črpanje nafte v ekstremnih razmerah severno od severnega povratnika postalo izvedljivo in ne nazadnje je črpanje v izjemnih globinah oceanov postalo rentabilno.
Z razvojem tehnologije je črpanje na omenjenih nekonvencionalnih področjih z vsakim letom postalo cenejše in čedalje več surove nafte je prihajalo na trg. V drugi polovici leta 2015 je proizvodnja nafte presegla povpraševanje za okoli dva milijonov sodov na dan, kar je povzročilo zlom cene.
Kakšen je vzrok za zlom cene
Najpomembnejši vzrok za zlom cene je bila odločitev Saudske Arabije, da bo branila tržne deleže ne glede na ceno, ker so ameriški proizvajalci načrpali vse več nafte in s tem so ZDA postajale vse manj odvisne od bližnjevzhodne nafte. Igra na vse ali nič se ni obnesla in zaloge nafte so se še vedno povečevale, medtem ko so države članice Opeca in Rusija zaradi nizke cene nafte imele zelo velike proračunske primanjkljaje.
Opec je konec lanskega leta sklenil, da bo zmanjšal proizvodnjo. To je povzročilo rast cen nafte, in ko je že kazalo, da se bo cena nafte vrnila v območje nad 60 dolarjev za sod, se je spet zgodil obrat in tudi nedavna odločitev Opeca, da zmanjšano proizvodnjo podaljšajo v leto 2018, ni pomagalo pri okrevanju cene. Eden glavnih vzrokov je, da so znižanje proizvodnje držav Opeca in Rusije skoraj povsem nadomestili ameriški proizvajalci, za katere se je izkazalo, da je zanje še sprejemljiva cena (ko še vedno ustvarjajo dobiček) malo pod 50 dolarji za sod in se z novimi tehnologijami še znižuje.
In zakaj je rast cene nafte za nekaj časa omejena? Globalno povpraševanje se je od konca leta 2008 do danes zvišalo za 13,5 odstotka na 98 milijonov sodov na dan. V istem obdobju so države Opeca načrpale nespremenjeno količino (32 milijonov sodov), medtem ko se je v ZDA proizvodnja povečala za 140 odstotkov na 9,3 milijona sodov. V istem obdobju so se ameriške zaloge surove nafte skoraj podvojile in so zdaj krepko na rekordnih ravneh ter znašajo (brez strateških rezerv) 535 milijonov sodov.
Kljub znižanju proizvodnje držav Opec je svetovna proizvodnja še vedno za približno 600.000 sodov nad povpraševanjem, kar je predvsem znak, da je vpliv držav Opec vse manjši. Ob predpostavki, da je zgodovinska povprečna cena surove nafte (ob upoštevanju inflacije) 44 dolarjev za sod, da je razvoj alternativnih virov energije v vzponu ter da poti nazaj ni več in da so avtomobili, zgradbe in proizvodnja vse bolj energetsko učinkoviti, lahko sklenemo, da so časi, ko je bil sod nafte sto dolarjev in več za vsaj nekaj časa preteklost.
