Tudi »evroskeptičnost« Švice lahko vpliva na brexit

Nova britanska premierka Theresa May že veliko let dopustuje v Švici, letos pa jo je morda zanimala tudi švicarska ureditev poslovanja z Evropsko unijo ter priseljevanja iz nje, saj se bo med pogajanji o brexitu s tem spopadala tudi sama.

Švica se pravkar poskuša izvleči iz podobnega precepa, kakršen zaradi nasprotovanja prostemu pretoku ljudi čaka Veliko Britanijo, in izid še ni jasen. Lekcije švicarskega posebnega statusa v odnosih z EU niso enopomenske, razlaga Cenni Najy iz švicarskega zunanjepolitičnega foruma Foraus in z oddelka za politične vede in mednarodne odnose ženevske univerze.

Švico z Evropsko unijo povezujejo številni sporazumi, med njimi tudi dogovor o prostem pretoku ljudi. Ali tudi Velika Britanija po brexitu ne bo dobila popolnega nadzora nad priseljevanjem, kot so obljubljali zagovorniki izstopa?

Za zdaj je Velika Britanija še vedno polnopravna članica EU, in če jo hoče zapustiti, morajo sprožiti petdeseti člen lizbonske pogodbe, ki potem za pogajanja o podrobnostih določa dve leti. Do zdaj tega še niso naredili in so odločitev tudi že nekajkrat preložili, ker ne vedo, kakšno posebno obravnavanje bi radi od EU. Nočejo je zapustiti brez dogovorjenih odnosov, radi bi ohranili dostop do skupnega trga, ki je ključen za številna britanska podjetja in še posebno za banke in ves finančni sektor. Eden od scenarijev, o katerih razpravljajo, bi lahko bili tudi odnosi med Švico in EU. Vemo, da Švica ni članica EU, a ima z njo več kot sto sporazumov – za natančno število je treba pogledati na spletne strani švicarske vlade, tam so našteti vsi – ki ji dovoljujejo dovolj dober dostop do skupnega trga. Eden od pogojev evropske komisije za to je tudi švicarsko soglasje za prosti pretok ljudi.

Švicarji pa so leta 2014 na referendumu sprejeli pobudo za omejitev prostega pretoka, kaj bo to prineslo državi in kaj lahko pomeni za druge?

Prosti pretok ljudi je bil pogoj evropske komisije Švici in leta 2002 so se o tem sporazumeli. Do leta 2014 je vse dobro potekalo, takrat pa so na pobudo skrajno desne populistične stranke na referendumu sprejeli predlog za omejitev priseljevanja s kvotami tudi za državljane EU. Predvideli so triletni rok za uresničitev referendumskih sklepov, torej je treba stvar urediti do februarja 2017. Švica se že poltretje leto poskuša pogoditi z EU, a evropska komisija vztrajno zavrača spremembe dogovorov, pripravljeni so se pogovarjati le o reševanju praktičnih problemov, povezanih s svobodnim pretokom ljudi. Do zdaj pa na treh pogajanjih niso dosegli še ničesar in Švica bo morala razmisliti o unilateralni uvedbi sklepov referenduma.

Kaj bo, če se bo čez dobro polovico leta to tudi zgodilo, ali Evropska unija lahko soglaša brez posledic za švicarski dostop do skupnega trga?

To je zdaj veliko vprašanje in Švica premleva o tem, kakšne protiukrepe bi lahko sprejela evropska komisija. Zaradi tega smo zelo zaskrbljeni in zdaj največ razpravljajo o zelo, zelo ohlapni uresničitvi referendumske pobude. Ta predvideva kvote in nacionalne preference za trg delovne sile, kar pomeni, da morajo prednost pri zasedanju delovnih mest dobiti tisti, ki že živijo v državi – šele če delodajalci ne najdejo nobenega Švicarja, lahko delovno mesto ponudijo tujcem. Švicarski parlament zdaj razmišlja o tako ohlapnih nacionalnih preferencah, da te ne bi neposredno kršile sporazuma o prostem pretoku ljudi. Tudi kvote bodo najbrž postavili tako visoko, da nikoli ne bodo dosežene. V bistvu poskušamo uresničiti referendumske sklepe, ne da bi s kršenjem sporazuma o prostem pretoku ljudi razjezili EU.

Bo morda Velika Britanija poskušala kaj podobnega?

Veliko Britanijo izjemno zanima, kaj zdaj Švica počne z nacionalnimi preferencami, zelo pozorno opazujejo, kaj Švicarji lahko dosežejo in kaj bi sprejeli v EU. Če bo Švica lahko uresničila referendum, ne da bi s tem razjezila EU, se bodo najbrž tudi v Združenem kraljestvu poskusili podobno pogajati.

Pa bodo pobudniki švicarskega referenduma in zagovorniki brexita zadovoljni s takšno rešitvijo, potem ko so dosegli izraz volje ljudstva za radikalne rešitve?

Švicarji so glasovali za zmanjšanje priseljevanja, Britanci tudi, čeprav je šlo tam tudi za vprašanja suverenosti. Če se priseljevanje ne bo zmanjšalo, tudi novi dogovori ne bodo zadostovali za pomiritev prebivalstva. Mislim, da poskuša Švica pridobiti čas v upanju, da se bo priseljevanje zmanjšalo samo po sebi. V preteklih letih je švicarsko gospodarstvo raslo veliko hitreje od gospodarstev v sosednjih državah in tudi zato smo privlačili toliko tujih delavcev. V Švici se rast zdaj zmanjšuje in najbrž se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v Veliki Britaniji, s tem pa se bo zmanjšalo tudi priseljevanje iz drugih držav EU. Če se bo to zgodilo, restriktivni ukrepi ne bodo potrebni.

Znano je, kako zelo Švica in Velika Britanija pridobivata od skupnega evropskega trga, kaj pa obratno? Kakšne bi morale biti lekcije držav, ki zahtevajo več samostojnosti, za vso Evropo?

Mogoči sta dve perspektivi. Ali verjamete, da je brexit alarm in ljudje nočejo ne priseljevanja ne vse tesnejšega nadnacionalnega združevanja ali pa to vidite kot pot za krepitev EU. Prevladujoče razpoloženje v Bruslju je za lekcijo Veliki Britaniji, da moramo biti strogi do te države in ji ne smemo dovoliti zastonjskih prednosti, saj bodo v tem primeru morda tudi druge države zapustile EU ter zaprosile za posebno obravnavanje. To tudi ne bi delovalo, saj če bi EU zapustili še Nizozemska in Danska, bi morali z vsemi temi državami skleniti več sto novih pogodb, narejenih po meri vsake posebej. To bi bila nočna mora, ki si je v Bruslju nihče ne želi. Zato pravijo, da je Švica poseben primer in podobnih dogovorov ne bodo ponavljali. Na žalost pa hoče Velika Britanija izstopiti in treba bo poiskati rešitve. Najmanj slaba bi bila najbrž bilateralna pogodba po sedanjem švicarskem zgledu, čeprav ne more biti ista, saj je Švica tudi članica schengenskega prostora, Velika Britanija pa ne.

Mislite, da bo Velika Britanija res trpela zaradi odločitve o izstopu iz EU ali pa bo vendarle dobila več svobode za razvoj po svoji meri, kot upajo zagovorniki brexita?

Največji problem vidim pri investicijah. Velike družbe, ki razmišljajo o investiranju v Združeno kraljestvo, bodo morda ponovno razmislile o načrtih ali pa so se pri investiranju celo že omejile. Negotovosti o brexitu, prihodnosti Velike Britanije in odnosih z EU bodo najprej prizadele dolgoročno načrtovanje, ne pa še majhnih podjetnikov in drugih na mikroravni. Funt je padel, prihaja več turistov in zagovorniki brexita se veselijo dobrih gospodarskih rezultatov. A to je samo fasada, konec leta bo treba pogledati številke o investicijah, ki bodo ključne. Združeno kraljestvo se zelo zanaša na neposredne tuje investicije, bolj od številnih drugih držav Evropske unije, in če se bo to zaradi političnih negotovosti zmanjšalo, bo zelo bolelo. V tem primeru se bo najbrž povečala brezposelnost in centralna banka bo spet ukrepala, za privabitev tujih poslovnežev bodo morali nižati davke in vse to bo na dolgi rok vplivalo tudi na gospodarstvo.

Švici pa gre ta čas dobro?

Švici gre precej dobro, ne pa izjemno. Najboljša leta so bila med 2011 in 2014, ko je švicarska centralna banka frank pripela na evro. Vrednost tega se je namreč prej v primerjavi s frankom nižala in naša izvozna industrija je trpela, saj so naši najpomembnejši trgi v Evropi in še posebno v Nemčiji in Italiji. Intervencija centralne banke je pomagala, januarja 2015 pa so se odločili za konec takšne politike in vrednost franka se je skokovito povečala. To prinaša težave gospodarstvu in bruto domači proizvod je bil lani z 0,8 odstotka nižji od pričakovanega. Za letos pričakujejo rast med enim in poldrugim odstotkom, kar je spet nižje od časov, ko je bil frank pripet na evro.

Če se vrnemo k vprašanju priseljevanja: četrtina prebivalcev Švice ima tuje državljanstvo – je to še vedno problem ali pa večine ne moti več, saj gre državi sorazmerno dobro.

Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti in tudi na univerzah se veliko ukvarjamo z vprašanjem, zakaj so ljudje volili za omejitev prostega pretoka ljudi. Več let so se namreč strinjali z njim, saj so zelo pragmatični. Prosti pretok namreč ne pomeni neomejenega priseljevanja, saj zahteva pogodbo o delu in ljudje so se strinjali, da to prinaša prednosti vsem. A je bila imigracija takrat sorazmerno nizka, po krizi iz leta 2008 pa se je priseljevanje z namenom iskanja dela okrepilo, še posebno iz Nemčije. Nemško govoreči deli Švice so bili bolj obremenjeni od drugih, priseljenci pa so še posebej obremenili infrastrukturo: nenadoma na vlakih ni bilo več prostih sedežev, težje je bilo najeti stanovanje in pomnožili so se prometni zastoji. Stranka, ki je predlagala referendum, je potem zelo prebrisano zagotovila, da ne nasprotuje priseljevanju, ampak ga želi le nadzorovati na stabilni ravni. Govorili so celo o varstvu okolja in razprave se niso vrtele okrog sovraštva do tujcev, a je z našega stališča vseeno težko razumeti, zakaj so ljudje glasovali za. Težko je presoditi, ali gre za ksenofobijo ali pa za pragmatične odločitve o stabilni rasti, ekologiji in podobnem.

Po vašem priimku bi sodila, da ima tudi vaša družina priseljeniške korenine, ali ne?

Rojen in vzgojen sem v Švici švicarski mami in očetu Švicarju z libanonskimi koreninami, a sem pri teh vprašanjih zelo pragmatičen. Razumem pritožbe zaradi pomanjkanja sedežev v vlaku in nenadnega velikega priseljevanja, ljudje imajo pravico do tega, da se jih sliši. A kot problem bolj vidim težave z infrastrukturo, saj vlada ne vlaga dovolj v transportna sredstva in zdravstvo, tako kot po vsej Evropi je trend zdaj varčevanje, ljudje pa slabšo kakovost javnih služb pripisujejo priseljevanju. V resnici pa je precej bolj zapleteno.