Učinek kitajskega metulja

V teoriji kaosa pojem učinek metulja nekoliko poenostavljeno označuje veliko občutljivost nekega pojava na rahlo spremembo v njegovih začetnih pogojih. Oče te teorije, meteorolog Edward Lorenz, je pred dobrimi 40 leti to ponazoril z vprašanjem, ali zamah metuljevih kril v Braziliji lahko povzroči tornado v Teksasu.

Ob padanju gospodarske rasti na Kitajskem ter cen surovin na svetovnih trgih v preteklih petih letih pa se postavlja vprašanje, če malo karikiram, kakšno vlogo pri tornadu v Braziliji (oziroma v izvoznicah surovin) imajo nedavni šibkejši zamahi kitajskega metulja.

Medtem ko Kitajska pomeni 13 odstotkov svetovnega BDP, Kitajci pa četrtino svetovne populacije, pa je vloga drugega največjega gospodarstva sveta na trgu surovin v preteklih letih postala še precej večja in pomembnejša.

Svetovna banka v enem izmed svojih poročil navaja, da je Kitajska leta 2012 porabila polovico svetovne proizvodnje kovin, medtem ko je leta 1990 ta delež znašal pičle štiri odstotke.

Hitra rast kitajskega apetita po surovinah je posledica ambicioznih gradbenih in infrastrukturnih projektov (Kitajska je samo med letoma 2011 in 2013 porabila več cementa kot ZDA v vsem 20. stoletju) ter proizvodnega buma, ki ga je po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 povzročil razcvet izvoza kitajskih izdelkov v tako rekoč vse kotičke sveta.

Bank of America Merrill Lynch ocenjuje, da je bila v preteklem desetletju Kitajska glavni, v nekaterih primerih pa tudi edini »krivec« za rast povpraševanja po različnih surovinah.

Prav zato ni presenetljivo, da so v tandemu skupaj s kitajsko gospodarsko rastjo po letu 2010 zaradi strahu zaradi zmanjšanja povpraševanja po surovinah začele navzdol drseti tudi njihove cene.

Trgi surovin, kot jih ponazarja Thomson Reuters/CoreCommodity CRB Commodity Index, so od takrat upadli za skoraj 30 odstotkov, padec pa je bil še posebno silovit v preteklem letu in pol.

Kitajski pregovor pravi, da se je namesto počasne rasti treba bati obstanka na mestu. Šiba, ki trenutno udarja po trgih surovin, kaže, da ni ravno tako – že počasnejša kitajska gospodarska rast je, skupaj s povečevanjem ponudbe številnih surovin, na trge nagnala veliko strahu.

Čas bo pokazal, kako upravičen je ta strah. Nedavni kitajski ekonomski kazalniki sicer kažejo, da se tudi kitajsko povpraševanje po surovinah postopno postavlja na noge, kar je bilo mogoče zaznati predvsem pri kmetijskih surovinah, kot so koruza, sladkor in pšenica.