Tiskane izdaje
Ljubljana – V Umarju za zdaj ne pričakujejo, da bodo spremenili svojo napoved, da se bo slovenski BDP letos skrčil za 2,5 odstotka. Podatki so skladni s tem, kar smo pričakovali, torej, da bo BDP letos dobra dva odstotka manjši, je za Delo povedal direktor Umarja Boštjan Vasle.
Kaj pa prihodnje leto?
Glede na zamik nekaterih ključnih projektov, na primer sanacije bančnega sistema, vse kaže, da je pred nami – razen če ne bo kakšnih bistvenih premikov – še eno leto, ko bo gospodarska aktivnost še padala.
Je dodatna težava to, ker vsi ukrepi, ki nas še čakajo, ne prinašajo hitrega gospodarskega zasuka navzgor?
Res bi bilo naivno pričakovati, da lahko po tem, ko smo deset ali več let opozarjali, da gredo stvari v napačno smer (pešanje konkurenčnosti, težave na trgu dela, v izobraževanju, pri prehodu kadrov na trg dela, pokojninski in zdravstveni sistem), vse obrnemo v enem letu. Za trajnejše okrevanje potrebujemo paket ukrepov na širši fronti, to pa zahteva čas.
Vlada zdaj obljublja nekatere ukrepe, ki naj bi jih predstavila skupaj s proračunom.
Da, vlada je to obljubila v programu stabilnosti in to od nas zahteva komisija do konca tega meseca. Slovenija je dobila jasno zavezo, da nadaljuje konsolidacijo javnih financ v tem in prihodnjem letu, tako bi do leta 2015 primanjkljaj zmanjšali pod tri odstotke BDP. Vlada pa je tudi zelo jasno obljubila – nam in mednarodni skupnosti –, da bodo ukrepi uravnoteženi. To pomeni, da bo približno polovica ukrepov na prihodkovni, druga polovica na odhodkovni strani proračuna. Takrat je bilo tudi skomunicirano, da so ukrepi na prihodkovni strani večinoma že narejeni, ukrepi na strani odhodkov pa naj bi bili pripravljeni poleti, če pa jih ne bi sprejeli, bi uvedli krizni davek. Konec septembra, torej z enomesečnim zamikom, naj bi bile torej znane vladne usmeritve.
Kako izdaten bi bil krizni davek?
To je odvisno od tega, kakšne parametre bi določila vlada. Po zadnjih predlogih je krizni davek zamišljen kot progresiven, tako da bi višji dohodkovni razredi plačevali višje stopnje davka tako pri plačah kot pokojninah. Ko bi se vlada odločila, koliko prihodkov hoče zbrati s tem davkom, pa je stvar tehnike, kako visoke stopnje so potrebne. Bi pa pri tem zelo hitro prišli do omejitve, ko bi se visoke stopnje poznale pri dodatnem padcu zasebne potrošnje, zato bi bil pri takšnih stopnjah končni izplen manjši od načrtovanega.
Ste v Umarju pripravili kakšne scenarije, kdaj bi v Sloveniji po petih letih krize lahko ugledali luč na koncu predora, da bi spet izdatneje rasli in zaposlovali? Bo to čez pet, deset let?
Ta luč se bo pokazala po tem, ko se bomo resno postavili nasproti krizi. Ko bomo vsi, ne samo vlada, temveč tudi socialni partnerji doumeli, da so razmere tako resne, da ne moremo več delovati z malimi, polovičarskimi ukrepi in neskončnim usklajevanjem ukrepov, ki z vsakim krogom usklajevanja še bolj izvodenijo. Dokler bo tako, se bo agonija samo nadaljevala. Imeli bomo bolj ali manj velike padce gospodarske aktivnosti, mogoče bomo kdaj celo prišli v pozitivno območje. A če hočemo, da se bodo razmere bistveno izboljšale, moramo tudi sami narediti odločnejše prilagoditve in nekaj bistvenega vložiti v naše gospodarstvo. Vse strukturne reforme, ki so se zgodile v zadnjem letu, smo sicer podprli, vendar večinoma s frazo, da so »korak v pravo smer«. To z drugimi besedami pomeni le, da se premikamo prepočasi in nas kriza vedno prehiteva, ker ukrepi niso zadostni, nam pade BDP, potrebni so dodatni ukrepi in tako ne pridemo iz tega začaranega kroga. Navsezadnje pomanjkljivosti takšnega početja kažejo izkušnje drugih držav, na primer baltskih: te so na poti iz krize naredile bolj odločne korake, posledice so bile sprva res zelo negativne, a zdaj te države že imajo gospodarsko rast, razmere na trgu dela pa se jim izboljšujejo. To nam pove, da moramo z odločnimi koraki prehiteti krizo, ne pa, da stopamo za njo.
No, zdaj smo prišli do roba, ko vsake pol leta trepetamo, ali bomo prodali državne obveznice in zagotovili denar za plače in pokojnine.
Pričakoval sem, da bo skrčenje BDP v enem letu za skoraj osem odstotkov (to se je zgodilo leta 2009, op. p.) znamenje, ki bo streznilo politike, socialne partnerje in celotno družbo. A to se še zdaleč ni zgodilo. Potem se je BDP po kratkotrajni skromni rasti ponovno začel krčiti, pa še vedno nismo spoznali, kako resne so razmere. In še drugi vidik: mi smo bili pred to krizo država, ki se je zadolževala brez kakršnihkoli problemov na evrskem – našem domačem – trgu, uspešnost zadolževanja pa smo merili v nizkih pribitkih. Zdaj pa smo v položaju, da je evrski trg obveznic že nekaj časa za nas zaprt, prodajamo jih na ameriškem trgi, in kot ste dejali, vsakič trepetamo, ali bomo prepričali dovolj investitorjev in ali bodo mednarodne razmere tako ugodne, da bomo dobili denar. To sta dva mejnika, ob katerih sem bil prepričan, da bosta privedla do nekaterih sprememb, a žal nista.
Kaj pričakujete ob prihodnji izdaji obveznic?
Zelo bo odvisno od tega, kakšne bodo mednarodne razmere v tistem trenutku, kakšna bo likvidnost na trgih, kakšna bo torej pripravljenost investitorjev vlagati tudi v bolj tvegane države, po drugi strani pa bo največ odvisno od tega, kakšne ukrepe bomo izpeljali v tem kratkem času, ko se bomo znova podali na trg, in ali bomo te ukrepe skomunicirali tako, da bomo pritegnili investitorje.
Kateri ukrepi bi bili najprepričljivejši?
Pri konsolidaciji, kjer imamo začrtane primanjkljaje, ki jih hočemo doseči, bi končno morali priti na dan s konkretnimi ukrepi. Investitorjem bi morali povedati, da bomo ta cilj dosegli s tremi ali štirimi zelo jasnimi ukrepi. Naše in mednarodne analize nam kažejo, da imamo še vedno težave na trgu dela. Vsi nas opozarjajo na težave v bankah, ki smo jih zdaj sicer začeli reševati, a največji bolniki so še nedotaknjeni. Povedati bi morali, kaj bomo na daljši rok naredili s socialnimi sistemi ob dejstvu, da se slovensko prebivalstvo relativno hitro stara. Pri tem pa bomo morali gospodarstvu zagotoviti razmere, da bo lahko proizvajalo izdelke, ki jih bo lahko prodalo na tujih trgih. To so dejavniki, povezani z našo konkurenčnostjo in produktivnostjo. Potrebujemo torej tri, štiri sklope ukrepov, za katerimi bi odločno stali in to znali tudi prepričljivo pojasniti.
