Tiskane izdaje
Ljubljana - Proti NLB je bilo konec leta vloženih za nekaj več kot 400 milijonov evrov tožb, največji znesek pri tem so tožbe hrvaških bank zaradi prenesenih vlog hrvaških varčevalcev. Za te banka vse do danes ni pripravila rezervacij, saj po njenem mnenju zanje ni pravne podlage. Na negotovost v zvezi z izidom tožb opozarja tudi revizor banke.
Glavnica tožbenih zahtevkov Privredne banke Zagreb in Zagrebačke banke, ki jih ti po pooblastilu hrvaške vlade že več desetletij vodita proti Ljubljanski banki (LB) in NLB, znaša nekaj več kot 172 milijonov evrov. V banki priznavajo, da je skupni znesek obresti že presegel glavnico, kolikšen je končni znesek, pa ne razkrivajo.
Po neuradnih podatkih naj bi obresti dosegale okoli 180 milijonov evrov. Grožnja, ki jo pomenijo tožbe na hrvaških sodiščih, je tako enaka skoraj že polovici kupnine, ki jo za svoj 75-odstotni delež banke lahko pričakuje država. Da naj bi ta predstavljala eno glavnih ovir pri privatizaciji banke, so v uvodu menda opozarjali tudi v Slovenskem državnem holdingu (SDH) in Deutsche Bank, ki svetuje pri prodaji banke, kjer pa so mnenje spremenili. Za zdaj velja, da po njunem mnenju tožbe na Hrvaškem ne bodo pomembno vplivale na interes za banko in doseženo ceno, a bo tudi ta negotovost razkrita v prospektu.
Piše se za Slovenijo neugodna sodna praksa
Večje pomembnosti tožbam na Hrvaškem tudi v NLB očitno ne pripisujejo, in to čeprav je bil doslej v enem primeru dosojeni znesek - po neuradnih podatkih gre sicer za le nekaj sto evrov - že izterjan z računa NLB pri hrvaški banki. Res je, da je v drugem od dveh pravomočno končanih postopkov sodišče razsodilo v prid NLB, a zadnja sodna praksa optimizma ne vliva.
Sprejeti sta bili namreč dve pomembni odločitvi - sodišče je presodilo, da memorandum z Mokric, v skladu s katerim bi morali državi dogovor iskati v okviru nasledstvenega sporazuma, ni mednarodna pogodba, kot trdi Slovenija. Sodišče je presodilo tudi, da pogoji za prekinitev postopkov na hrvaških sodiščih, kar že vseskozi zahteva Slovenija, niso izpolnjeni.
Na slovenski strani ocenjujejo, da zadeva ni alarmantna, saj gre za eno od 15 tožb hrvaških bank proti NLB in LB ter za odločitev na prvi stopnji, bi pa bilo, kot pojasnjujejo naši viri, ki so želeli ostati neimenovani, skrb vzbujajoče, če bi temu sledila tudi druga sodišča. Slišati je, da se bo morala Slovenija počasi tudi odločiti, kako se bo odzvala na dogajanje, saj da gre za eklatantne kršitve tako mokriškega memoranduma iz leta 2013 kot iz leta 2001 na Dunaju podpisanega sporazuma o nasledstvu.
Da gre za sukcesijsko vprašanje in da sta se vladi obeh držav dogovorili, da bosta rešitve iskali v nasledstvenem sporazumu, opozarjajo tudi v NLB. Dodajajo še, da za devizne vloge sami ne morejo biti odgovorni, saj je bila banka ustanovljena šele leta 1994 in v času deviznih vlog še ni obstajala, iz tega naslova pa sama nikoli ni prevzela nobenih obveznosti.
NLB je v prepričanju, da stroška morebitnih tožb sama ne bo nosila, menda utrjeval tudi dogovor o prodaji NLB, pred leti sklenjen z belgijsko KBC. V tem naj bi bilo zapisano, da bo vse morebitne dosojene odškodnine plačal prodajalec, torej Slovenija. A stališče države se je po naših zanesljivih informacijah zdaj povsem spremenilo. Različni vladni resorji naj bi namreč presodili, da država plačila morebitnih dosojenih tožbenih zahtevkov nikakor ne bi mogla prevzeti nase.
Revizor opozoril na negotovost
Na tožbe obeh hrvaških bank proti NLB se je v reviziji lanskih poslovnih rezultatov banke posebej osredotočil tudi revizor banke, družba E & Y. V razjasnjevanje, kako pomembne bi zaradi tožb lahko bile pogojne obveznosti banke, so se zelo poglobili. Ocenili so pravni nasvet, ki ga je dobila banka, prebrali zapisnike sestankov uprav, se o poteku postopkov pogovarjali na rednih sestankih z vodstvom banke in pridobili mnenja od njenih zunanjih in notranjih pravnih zastopnikov.
»Poizvedba pri odvetnikih je pri revidiranju takih rezervacij standardni revizijski postopek,« je na splošno pojasnila direktorica Agencije za javni nadzor nad revidiranjem Mojca Majič in dodala, da se odvetniki običajno opredelijo, ali obstaja višja ali nižja kot 50-odstotna verjetnost ugodnega izida v konkretnem sporu. Priprava rezervacij v primeru vloženih odškodninskih tožb je v celoti prepuščena družbi, je dodala, a presojo, ali sprejema oceno pravnega strokovnjaka oziroma poslovodstva ali ne, mora revizor sprejeti sam. Če bi revizor presodil, da bi družba morala oblikovati rezervacije za odškodninske tožbe, pa jih ni, bi moral svoje mnenje prilagoditi.
In kaj pomeni, če revizor opozori na »negotovosti v zvezi z izidom tožb«? »Gre za to, da želi pooblaščeni revizor opozoriti na določeno tveganje, čeprav sami revidirani izkazi niso napačno prikazani. Revizorji to občasno uporabijo zaradi narave teh sporov, saj je velikokrat nemogoče z zadostno gotovostjo predvideti njihov končni izid. V splošnem bi bilo takšen odstavek mogoče razumeti v smislu, da so sicer izkazi ustrezno izkazani, vendar se lahko zgodi, da bo prišlo do izida, ki je drugačen od predvidenega,« je pojasnila Majičeva.
