Tiskane izdaje
Ljubljana - Vlada je kot skupščina SDH odločala od postopku prodaje NLB in po izčrpni razpravi sprejela odločitev, da ne soglaša z minimalno ponudbeno ceno za delnico NLB v višini 55 evrov in razponom ponudbene cene v višini od 55 do 71 evrov, ki ju je oblikoval SDH, je po seji vlade povedal premier Miro Cerar. Postopek prodaje NLB je tako prekinjen.
Vlada je ob tem ugotovila, da problematika prenesenih deviznih vlog (vrednotenih na 350 do 400 milijonov evrov) na Hrvaškem predstavlja zunanjo objektivno okoliščino, ki da ob drugih zunanjih tveganjih, kot je obtožba o pranju denarja v NLB v letih 2009 in 2010, preprečuje uspešno izpeljavo prodajnega postopka.
Razprava je bila zelo dolga in vsebinska in zelo natančno smo proučili razloge za in proti prodaji NLB, je še povedal Cerar. Ker se je pojavilo tudi vprašanje domnevnega pranja denarja v NLB v letih 2009 in 2010 sem štel za potrebno, da se nam pridruži tudi predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak, ki nam je dal podrobnejša pojasnila v zvezi s temi obtožbami, je razložil premier.
Za povečavo kliknite na infografiko.
In kako naprej? »Sprejeli smo sklep, da ministrici za finance nalagamo, da s to našo odločitvijo seznani evropsko komisijo in v sodelovanju z drugimi pristojnimi ministrstvi in pristojnimi službami evropske komisije prouči možne variante alternativnih kompenzacijskih ukrepov. Ministrica za finance ima zdaj nalogo, da se pogovarja z evropsko komisijo, o tem bo sproti seznanjala vlado,« je dejal Cerar.
Na evropski komisiji za zdaj še ne želijo špekulirati kakšni bodo njihovi prihodnji koraki ob slovenskem nespoštovanju danih zavez, poudarjajo pa, da »so v konstruktivnih stikih s slovenskimi oblastmi,« poroča naš bruseljski dopisnik.
Zaveze Bruslju breme za NLB
Kot je znano, bi evropska komisija na podlagi novih zavez o prodaji NLB - ki jih je v maju izpogajala Cerarjeva vlada -, v primeru, če naša država do konca leta ne bi prodala vsaj 50 odstotkov NLB, začela v 2018 prek poblaščencev prodajati mrežo NLB na Balkanu, ki je najbolj dobičkonosen del skupine NLB.
Zaveza države, da bo do konca letošnjega leta prodala vsaj polovični delež v NLB, je le ena od zavez, danih Bruslju, ki zahteva, da državne dokapitalizacije prejemnikom ne omogočajo prednosti na trgu v primerjavi z ostalimi konkurenti. Večina zavez se je tako nanašala na omejevanje poslovanja banke, z doseganjem nekaterih med njimi pa naj bi imela banka tudi težave.
Med temi naj bi bila na primer tudi zahteva po znižanju bilančne vsote, ki bi jo po neuradnih informacijah banki uspelo doseči le, če bi začela odklanjati depozite fizičnih oseb. Od izpolnjevanja te zaveze naj bi v Bruslju sicer odstopili letos spomladi, ko so državi odobrili prodajo banke v dveh delih.
Bruselj je od banke zahteval tudi donos pri sklepanju novih kreditnih poslov, ki pa naj bi bil glede na razmere na trgu previsok, zaradi česar so banko že zapuščali najboljši komitenti in prehajali h konkurenci. »Če bo Evropska komisija pristala na odložitev prodaje, bodo trenutne omejitve glede obsega in načina poslovanja banke najverjetneje ostale v veljavi,« meni bančni analitik Matej Šimnic iz Alte Invest. »S tem bo NLB zagotovo manj konkurenčna kot ostale banke, kjer lahko bolj agresivni pristop pričakujemo predvsem s strani Nove KBM,« dodaja.
Prav predstavnik Nove KBM oziroma sklada Apollo v nadzornem svetu Nove KBM Michele Rabà je v nedavnem pogovoru za Delo povedal, kaj pomeni za banko sprostitev zavez, danih Bruslju. Novi KBM so se zaveze sprostile 1. januarja letos, nakar je banka ponovno začela organsko kreditno aktivnost, pri čemer so se osredotočili na prebivalstvo ter mala in srednje velika podjetja, kjer banka zdaj raste, čeprav se slovenski bančni trg še vedno krči.
Tudi s temi težavami NLB so predstavniki ministrstva za finance že v začetku leta seznanili predstavnike komisije, ko so pri njih iskali odgovore na vprašanje, kako izpolniti zaveze, ne da bi te vplivale na ceno banke. Nakazano naj bi jim bilo, da morebitnega odstopanja ne bodo pretirano problematizirali, a le v primeru prodaje banke.
Neprodaja banke slaba za kapitalski trg
»Če do prodaje NLB dejansko ne bo prišlo, to ne bo slabo zgolj za Ljubljansko borzo, temveč za celotni slovenski kapitalski trg. Na Ljubljanski borzi se namreč dnevno srečujemo s tujimi investitorji, promoviramo slovenska podjetja in Slovenijo po svetu, vendar nas je ob tovrstnih dogodkih, moram priznati, včasih kar pošteno sram,« pravi Aleš Ipavec, predsednik uprave Ljubljanske borze, prek katere naj bi prav tako tekla privatizacija NLB. Dodaja, da so tuji vlagatelji zgroženi in kar ne morejo verjeti, da se v vseh teh letih nismo popolnoma nič naučili. Pri tem spomni na (ne)prodajo delnic NKBM, Telekoma Slovenije, Mercatorja...
Kot ugotavlja Ipavec, so argumenti, ki jih spremlja v medijih, skregani z vsakršno ekonomsko logiko. »Pričakovati, da bomo s kupnino ali pa z bodočimi dividendami pokrili 2,7 milijarde evrov, kolikor davkoplačevalskega denarja je bilo potrebnega za dokapitalizacijo, je skrajno neresno,« opozarja in dodaja, da gre za zavajanje državljanov, z upanjem, da so slednji v vmesnem času že pozabili, da je ta gromozanska luknja nastala deloma tudi zaradi tega, ker so se tej isti politiki desetletja pasli po pašniku NLB: »Če bi banko leta 2002 prodali, kot je bilo sprva tudi predvideno, bi morebitne izgube pokrival lastnik sam in ne država, prav tako pa se že vsaj 15 let ne bi pogovarjali o tem, kako je NLB priročen bankomat za politično elito, « pravi sogovornik, ki ne more verjeti, da se leta 2017 politika poslužuje identičnega poceni političnega nabiranja točk, kot ga je uporabljala že davnega leta 2002.
Janko Medja, nekdanji predsednik uprave NLB, pa pravi, da je že dolgo jasno, da mora država izboljšati upravljanje svojih naložb, preden bo dobra lastnica. »Žalosten sem, če ne bo prodaje NLB. Izgubljamo namreč lepo priložnost za profesionalizacijo korporativnega upravljanja. Če prodaje ne bo, bo to zelo negativno za tuje investicije za to državo, ker zaupanja že tako ali tako ni bilo veliko, zdaj pa ga sploh ne bo. Komu je v interesu, da se NLB ne proda? Ta seznam je predolg za kratko izjavo,« je kritičen Medja.
»Nekateri ljudje iskreno verjamejo, da lahko sami bolje upravljamo premoženje. Nekateri Slovenci bi znali upravljati profesionalno, vendar ponavadi ne pridejo zraven. Žal ne verjamem, da trenutna konstelacija želi in zna profesionalno in neodvisno upravljati premoženje. Potem vemo, komu to koristi: tistim, ki želijo službe, posel, vpliv. Tovarišijsko kadrovanje in poslovanje je že bilo in vedno bolj me skrbi, da se vračamo v devetdeseta.«
Kako pa na neprodajo gleda Draško Veselinovič, ekonomist in poznavalec razmer v Bruslju?
»Slovenija se tradicionalno zapleta s temi velikimi in pomembnimi prodajami. To so zgodbe praktično vseh vlad. Trenutni kratkoročni »uspeh« ne-prodaje se je dolgoročno praviloma izkazal za slabega, če se kdaj kasneje res hoče ali mora kaj prodati. Možna je izguba kredibilnosti, tudi cene. V konkretnem primeru so tu nova (naporna) pogajanja z evropsko komisijo. Tipičen neuspešen odlog prodaje je bil Mercator, ki je bil nazadnje prodan neprimernemu in prezadolženemu lastniku za trikrat nižjo ceno, kot bi jo lahko dosegli nekaj let prej. Telekoma, mislim, da danes nihče več niti ne bi hotel kupiti. Njegova cena je v primerjavi s tisto pred leti zanemarljiva. Država ne bi smela prihajati v take kočljive situacije, vse bi se moralo dogajati prek jasnih dolgoročnih strategij, ki bi kazale, kaj res hočemo z našo državo.«
