Vlagatelj za nakup bolj tveganih skladov upravljavcu plača višje vstopne stroške

Ljubljana - Investicijski skladi v Sloveniji so v razcvetu. V prvih petih mesecih leta se je po podatkih Agencije za trg vrednostnih papirjev število vlagateljev v sklade, ki jih upravljajo domače družbe za upravljanje (DZU), povečalo za dobrih 7100, na več kot 428.100. Za primerjavo, od decembra 2013 do decembra 2014 se je za tak način investiranja na novo odločilo 209 vlagateljev. Sredstva, ki jih upravljajo slovenske DZU, so se v zadnjih petih mesecih povečala za 375,5 milijona evrov (tudi na račun rasti vrednosti naložb) na več kot 2,526 milijarde evrov, neto vplačila pa so dosegla skupaj več kot 117 milijonov evrov.

Poleg 112 skladov, ki jih upravlja devet slovenskih DZU, je na našem trgu mogoče vložiti tudi v približno 150 skladov, ustanovljenih po evropski direktivi UCITS, upravljajo pa jih DZU v tujini. Po podatkih Banke Slovenije imajo slovenski vlagatelji v teh skladih zdaj slabih 141 milijonov evrov.

V primerjavi z vlagatelji po Evropi smo še vedno precej bolj naklonjeni tveganju, saj skoraj dve tretjini sredstev nalagamo v najbolj rizične, torej delniške sklade, četrtina vlagateljev izbere mešane sklade, ki investirajo v delnice in obveznice. Evropejci imajo v delniških skladih razporejeno dobro tretjino sredstev, še malo večji delež pa v najvarnejše obvezniške sklade ter sklade denarnega trga. Delniški skladi niso najbolj tvegani le za vlagatelje, ampak tudi z vidika upravljavcev.

Neposredni in posredni stroški vlaganj v sklade

To se izraža tudi na provizijah, ki jih obračunajo strankam ob vsakem nakupu točk izbranega vzajemnega sklada. »Višina vstopnih stroškov se razlikuje glede na višino vplačila in vrsto izbranega sklada. Najvišji se po navadi obračunavajo pri bolj tveganih delniških skladih, obvezniški in mešani skladi ponujajo manjše stroške vstopa, skladi denarnega trga pa vstopne provizije običajno ne zaračunavajo,« je pojasnil Goran Djuratovič, direktor sektorja finančnega svetovanja in trženja pri KD Skladih, ki med domačimi DZU zasedajo dobro petino trga. Višine stroškov, ki so opredeljene v prospektu z pravili upravljanja sklada, se razlikujejo tudi med DZU. Tako je razpon v provizijah pri delniških skladih od 1,5 do štiri odstotke vplačanega zneska, obračuna pa se ob vplačilu, kar pomeni, da se za ta znesek zmanjšajo sredstva za nakup točk.

Djuratovič sicer dodaja, da upravljavske družbe navadno znižajo vstopne stroške vlagateljem za večja vplačila, nad 100.000 evrov, nižje vstopne provizije (ali brez njih) pa omogočijo tudi tistim, ki se odločijo za varčevalni načrt, torej za katero od periodičnih oblik vplačil. »To varčevalca spodbudi k mesečnim vplačilom določenega zneska, a ga hkrati tudi zavezuje, da vztraja določeno obdobje. Če od varčevalnega načrta predčasno odstopi, mu DZU obračuna izstopne stroške, opozarja Djuratovič. V drugih primerih na splošno velja, da upravljavci izstopnih stroškov (provizija, ko se vlagatelj odloči za prodajo) ne obračunavajo, tisti, ki jih, pa jih določajo med 0,5 in enim odstotkom.

»Upravljavska in skrbniška provizija sodita med posredne stroške sklada. Izraženi sta v odstotku povprečne letne vrednosti sklada. Vsak obračunski dan se na podlagi čiste vrednosti sklada obračuna ustrezen dnevni delež obeh provizij. Teh stroškov vlagatelj ne vidi neposredno, saj so že obračunani v dnevni vrednosti enote premoženja. Skupno vrednost posrednih stroškov na letni ravni izraža kazalnik TER ('total expense ratio'),« je še pojasnil Djuratovič.

Državi do četrtine ustvarjenega dobička

Ob prodaji oziroma unovčitvi točk vzajemnega sklada vlagatelj plača davek od ustvarjenega kapitalskega dobička. Napoved za odmero mora finančni upravi oddati do konca februarja oziroma na začetku marca po letu, ko je naložbo prodal. Stopnja obdavčenja je odvisna od števila let, ko je bil lastnik, in se začne pri 25 odstotkih od ustvarjenega dobička, če je naložbo prodal prej kot v petih letih od nakupa. Djuratovič pojasnjuje: »Davčna osnova za določitev zneska davka se ugotovi kot razlika med vrednostjo investicijskega kupona ob odsvojitvi in vrednostjo investicijskega kupona ob pridobitvi. Vrednost investicijskega kupona ob pridobitvi (nakupna vrednost) je enaka zmnožku števila enot premoženja in vrednosti ene enote premoženja, povečana za letni koeficient rasti cen življenjskih potrebščin ter za največ en odstotek iz dejansko plačanih vstopnih provizij. Vrednost investicijskega kupona ob odsvojitvi (odkupna vrednost) je enaka zmnožku števila enot premoženja in vrednosti ene enote premoženja, zmanjšana za največ en odstotek iz dejansko plačanih izstopnih provizij.«

Če se vlagatelj odloči za prenos sredstev med podskladi istega krovnega sklada, davka ne plača, drugače pa je, če ga prenese v podsklad drugega krovnega sklada.

Trgovanje na borzi primernejše za večje vlagatelje

Več stroškov imajo vlagatelji, ki se raje kot za naložbe v investicijske sklade odločajo za neposredne nakupe delnic posameznih podjetij. Urška Jenčič, vodja klasičnega trgovanja v Alti, borznoposredniški hiši (BPH) z največjim tržnim deležem pri nas, je pojasnila, da mora posameznik najprej odpreti trgovalni račun.

Enkratni strošek za to je približno 14 evrov, vsako leto enkrat pa vlagatelj plača strošek vodenja računa ter ležarino. Znesek za vodenje je odvisen od tega, ali vlagatelj z BPH komunicira klasično ali prek elektronskega trgovanja. Cene so pri ponudnikih različne, v Alti je letno nadomestilo v prvem primeru 12 evrov, v drugem pa približno polovico nižji. Ležarina pa je odvisna od vrednosti in razpršenosti portfelja.

Ponavadi je določen minimalni strošek za to, zato lahko vlagateljem z malo sredstvi v portfelju predstavlja nezanemarljiv strošek. Jenčičeva svetuje, da je za posameznike, ki na kapitalski trg vlagajo manjše zneske, s tega vidika bolj smiselno, da izberejo vzajemne sklade, in ne delnic. Na vprašanje o zahtevnosti elektronskega trgovanja sogovornica pravi, da mora biti posameznik vešč uporabe računalnika in spremljati obvestila, ki jih prejema. »Aplikacija je preprosta. Kdor uporablja spletno banko, mu to ne bi smelo povzročati težav,« je dejala.

Tretja skupina stroškov so nadomestila za vsak opravljeni posel. Tudi tu je spremenljivk kar nekaj. Za nakupe na domačem borznem parketu vlagatelj plača provizijo, ki je odvisna od vrednosti posla in načina sklenitve (elektronsko ali klasično trgovanje) – tudi pri tem je določen minimalni strošek –, ter strošek borze in KDD. Za trgovanje na tujih borzah mora vlagatelj vračunati še strošek izvršilnega partnerja, ki ga določa borza, na kateri se sklepa posel, ter posredniške banke v tujini.

Ko se vlagatelj odloči za prodajo portfelja, mu BPH zaračuna zaprtje računa, na primer 15 evrov. Davki od ustvarjenih dobičkov na borzah se plačujejo po enakem principu kot pri vzajemnih skladih. Za izplačila kot so dividende izplačevalci v Sloveniji že pred nakazilom na račun odvedejo akontacijo dohodnine.