Tiskane izdaje
Inventura prvega leta dela kmetijsko-gozdarsko-prehranskega ministrskega resorja v vladi, ki jo vodi Miro Cerar, je potrdila predvsem veliko skrb za ohranjanje relativno dobrega življenjskega standarda na podeželju. V sedanjih razmerah kmetijske politike je tako bolj kot težnja k večji pridelavi in opaznejšim premikom k dobro organiziranim preskrbnim sistemom v primarni proizvodnji, ki so lahko podlaga za povečanje konkurenčnosti celotnega agroživilskega sistema, poudarjena ustrežljivost do »bolj urejenega kmetijskega in podeželskega prostora«.
Ob poudarjanju dejstva, da je bilo letos za ministrstvo najpomembnejše sprejetje programa za razvoja podeželja (PRP), in njegova potrditev v Bruslju, kar je bil pogoj za nemoteno izvajanje ukrepov nove kmetijske politike iz programsko-finančnega obdobja 2014–2020, v katerem je Sloveniji namenjenih 1,1 milijarde evrov, je zato povedno, za kaj vse in komu bo namenjena ta izdatna pomoč. Minister Dejan Židan sicer priznava drugačnost novega PRP v primerjavi s prejšnjim, ker je v njem večji poudarek na mladih v kmetijstvu in okoljskih ciljih, kar je v duhu časa. In v duhu časa, ki ga potrjuje dodelava oziroma nadgradnja, kot pravijo, že sprejetih ukrepov PRP z novimi, bo tudi približevanje željam in izkazanim potrebam tistih iz zbira malo manj kot 60.000 oddanih vlog za različne oblike pomoči iz evropske in slovenske blagajne.
»S spremembami predlagamo določene spremembe kmetijsko-okoljskega in podnebnega programa, zato da bi bili ukrepi laže izvedljivi, predvsem v sadjarstvu in vinogradništvu ter v habitatnih ukrepih na travinju. Povišali bomo delež priznanih stroškov na ekološkem travinju s 70 na 80 odstotkov, višji bo tudi delež podpore pri reji avtohtonih pasem živali, priznani bodo stoodstotni stroški. Na novo je predlagan ukrep dobrobiti živali za govedo in drobnico, do zdaj smo ga izvajali samo pri prašičih. Do takega ukrepa bodo upravičeni rejci, ki bodo pasli vsaj 120 dni,« je naštela državna sekretarka za kmetijstvo Tanja Strniša.
Razpršeni milijoni pomoči
Ker so se z novim programskim obdobjem spremenili pogoji za vstop v ukrep mladi prevzemniki kmetije (prevzem in lastništvo kmetije ne smeta biti starejša od 18 mesecev, do same vzpostavitve te kmetije pa še ni smelo biti vzpostavljeno knjigovodstvo), so ti pogoji nekatere mlade prevzemnike presenetili. Državna sekretarka je povedala, da zdaj predlagajo spremembo, »da bi en razpis lahko izvedli še po starih pogojih, torej da bi samo lastništvo bilo pogoj, ki bi ga moral izpolniti kmet najdlje pred 18 meseci, ne pa tudi nosilstvo kmetije«. Poenostavitve predlagajo tudi pri oddaji vlog za manjše investicije (do 15.000 evrov), zvišali pa so mejo za naložbe, pri katerih mora biti narejen poslovni načrt na podlagi dveletnih knjigovodskih podatkov (od 50.000 na 200.000 evrov). »Zaznali smo tudi, da potrebujemo poseben ukrep za male kmetije, zato smo se odločili za uvedbo 'start up' podpore za male kmetije. Ta ukrep bo sicer uveden šele z naslednjo spremembo PRP, ker moramo najprej narediti analizo, kako ta ukrep usmeriti.«
Za kmetijsko-okoljske ukrepe je bilo letos že izplačanih okoli 26 milijonov evrov, za ukrepe na območjih z omejenimi dejavniki okoli 40 milijonov, za ekološko kmetijstvo približno devet milijonov evrov, po prvem razpisu je za mlade prevzemnike kmetij namenjenih 12 milijonov evrov. K podatkom, ki jih je navedla državna sekretarka Tanja Strniša, je treba dodati še zneske iz »nekoliko manjših razpisov za informiranje kmetov« in v bližnji prihodnosti razpisano pomoč v vrednosti 10 milijonov evrov za investicije na kmetijah in naložbe v živilskopredelovalno industrijo.
K temu lahko dodamo še podatke, ki jih je predstavil minister Židan: za osnovno shemo plačil se je prijavilo 57.285 kmetijskih gospodarstev; za shemo za mlade kmete 3747 kmetijskih gospodarstev, kar je več, kot so pričakovali; za proizvodno vezana plačila (po 122,8 evra za hektar) v pridelavi strnih žit je prijavljenih 56.176 hektarov; v proizvodni vezavi na rejo govedi je vpisanih 140.000 živali, v proizvodni vezavi za mleko z gorskih in hribovskih območij pa 37.000 živali (premija je 130 evrov na govedo). To je v grobem izrisana podoba ključnih podpornih ukrepov, razpršenih v kmetijsko pridelavo.
Še vedno nizka samopreskrba
Koliko bo to pripomoglo k rasti samopreskrbe, je vprašanje za vedeževalce. Po podatkih uradne statistike (SURS) za leto 2014 je stopnja samopreskrbe še vedno relativno nizka.
Najmanj samozadostni smo še v pridelavi zelenjave, kjer je delež samopreskrbe sicer zvišal na 38 odstotkov (leto prej 33 odstotkov). V pridelavi krompirja smo pri 68 odstotkih (leto prej 49 odstotkov). Delež pri žitu je skupno (pšenica, rž, ječmen, tritikala, koruza) 78-odstoten (leto prej je znašal dobrih 54 odstotkov) – proizvodnja žit je letos dosegla skoraj 650.000 ton, domača poraba pa je presegla 800.000 ton. Stopnja samopreskrbe z mesom je bila pri 140.000 tonah 81-odstotna in je ostala na približno enaki ravni kot leto prej.
S stališča ministrstva je po besedah ministra Židana zelo pomembna tudi regulativa v dopolnilni dejavnosti. »Nova ureditev, ki velja že nekaj tednov, zahteva manj dovoljenj, manj certifikatov, veliko manj je administriranja, poleg tega pa omogoča nekatere nove dejavnosti. Ena takih pomembnih je, da se kmetije lahko ukvarjajo tudi s socialnimi dejavnostmi na podeželju.«
Delovanje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tako vsaj približno sledi programskemu cilju: povečevanje prehranske varnosti in zaposlovanje na podeželju, s poudarjanjem in priznavanjem pomena lokalne preskrbe, v to skupino sodi tudi prodaja na kmetijah, tržnicah. Bolj na deklarativni ravni pa so še vedno pri krepiti partnerskih odnosov v prehranski (in tudi gozdno-lesni) verigi. V praksi se zato še prepogosto zatika pri odkupu in prodaji pridelanega oziroma predelanega. Zato nastajajo nihanja v odkupih, kadar je pridelanega preveč ali premalo in cene doma niso prave za pridelovalce. Poštena pogodbena razmerja z dolgoročnim sodelovanjem, ki vključuje tudi skupno breme tveganja, so zato še vedno prej izjema kot pravilo.
Krepitev vzporedne ekonomije
»Minister za kmetijstvo je aktiven, čeprav se ni mogoče znebiti občutka, da se s konkretnimi aktivnostmi odmika od svojih deklarativnih ciljev, ki jih je zastavil sicer zelo smelo in v pravo smer. Mislim predvsem na povečanje konkurenčnosti in preskrbne sposobnosti agroživilskega sektorja. Zelo pomembno spet postaja socialno kmetijstvo. Močan je fokus na posameznike v kmetijstvu, predvsem v kmetijstvu na podeželju, manjka pa moderen koncept kmetijskih politik, ki jim sploh več ne rečejo kmetijska politika, ampak prehranska politika, politika preskrbne verige, skratka, kjer se močno tudi na operativni izvedbeni ravni kaže ambicija države, da vzpostavlja preskrbne sisteme, da deluje spodbudno na preskrbne sisteme s hrano,« je do dogajanja kritičen agrarni ekonomist Aleš Kuhar.
Pri tem je, kot pravi, ključno »pomanjkanje nekega iskrenega omogočanja razvoja v živilski industriji«, saj je po zapisanem v krovnih dokumentih izpred nekaj let znano, da ima ta oziroma celotno agroživilstvo zelo velik konkurenčni deficit. »O tem, kako velik konkurenčni deficit ima slovensko kmetijstvo, ne govorimo na glas, a dejstvo je, da se po večini statistik znajde na zadnjih mestih v Evropi, razen po opremljenosti z mašinerijo, kjer smo daleč pred vsemi. In ta konkurenčni deficit se seveda ne rešuje s tem, da se, na primer, zmanjšuje administrativno breme v dopolnilnih dejavnostih, kar je eden od deklariranih uspehov. Za to poenostavitev administrativnega dela na kmetijah z dopolnilno dejavnostjo je seveda kontraproduktivno vzpostavljanje preskrbnih sistemov, ima pa zelo močno noto socialnega korektiva. Po drugi strani je tako delovanje seveda všečno, saj spodbuja podjetništvo na podeželju. Ukinitev evidenc sledljivosti, ali njihova poenostavitev, posega tudi v transparentnost deklaracije izvora. Na podeželju že ponudniki v sektorju dopolnilnih dejavnosti, osmic, kmečkih turizmov in drugi govorijo, da se v Sloveniji vzpostavljajo Hofer, Lidl osmice in kmečki turizmi, in sicer zato ker se ponudniki v kmečkih turizmih preskrbujejo zunaj svojih kmetij z najcenejšo surovino in jo seveda prodajajo kot zelo visoko donečo domačo kmečko ponudbo,« je nazoren Kuhar in dodaja, da gredo na tem področju stvari v obratni smeri, kot bi kazalo, in da je »omogočeno ljudem marsikaj, kar deluje proti razvoju in krepitvi normalne agroekonomije«.
S podpiranjem neformalne agroekonomije uzakonjamo zmanjšanje zahtevanih evidenc itd. Kam to vodi, vidimo v primeru pridelave mesa, »kjer so bile zahtevane zelo intenzivne evidence, a je bilo odkritih toliko poneverb«, je spomnil Kuhar na ugotovitve inšpekcijskih služb in njihovo razkritje goljufij pri navedbi izvora prodajanega mesa na našem trgu. »Kaj se lahko dogaja šele tam, kjer so evidence minimizirane in cveti neformalna ekonomija?« se sprašuje Kuhar in poudarja, da je takšno početje usmerjeno »proti podpori formalnih živilskih verig«. V sedanjih razmerah je, pravi, velika zgodba tudi ustoličenje varuha odnosov v prehranski verigi, ki naj bi prav tako delal v dobro krepitve verig, a bi za kaj takega morali povečati njegovo vlogo in način delovanja.
Zanemarjeno sodelovanje in povezovanje
O programu razvoja podeželja in že sprejetih uredbah, Kuhar pravi, da so sicer namenjeni krepitvi konkurenčnosti, »vendar je tudi zelo veliko socialnega duha s podpiranjem življenjskega standarda na podeželju«. Med vrsticami se na izvedbeni ravni sicer izkazuje podpora vzpostavljanju sistemov, konkretno za živilsko industrijo pa še ni neznano, kdaj bo ta investicijska uredba uresničena. »Investicije v živilski industriji so nujne, položaj na finančnih trgih je trenutno ugoden, kredite za dobre projekte je v nasprotju s stanjem pred dvema letoma mogoče dobiti. Mencanje in čakanje z investicijsko uredbo je kontraproduktivno s cilji države, da krepi konkurenčnost.«
Kritičen je tudi do uredbe na področju prenosa znanja, »ki jo je evropska komisija predstavljala kot inovativno uredbo za inovativne aktivnosti v PRP, v Sloveniji pa sprejeta uredba o prenosu znanja ne kaže kančka inovativnosti, ampak je usmerjena v standardne, rutinske postopke, ki jih izvajajo bolj ali manj z državo povezane institucije, kot je kmetijsko-gozdarska zbornica, svetovalne službe itd.«. Popolnoma pozabljena je živilska industrija, v kateri je, tako meni Kuhar, zelo veliko neke ezoterike, ekološkega semenarstva itd., ki je sicer pomembno, vendar to niso »stebrne aktivnosti, kjer je urgenten prenos znanja«.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
