Tiskane izdaje
Manjše krčenje gospodarstva od pričakovanega, čedalje bolj spodbudno ozračje v anketiranih podjetjih, nemški borzni indeks Dax se je od marca, ko je bil na dnu, izboljšal za polovico, medbančni trg je začel oživljati, posojilna dejavnost se krepi. Da se ne svetlika samo na koncu obzorja, ampak se je padec evropskega gospodarstva po najhujši krizi po vojni res končal in se le obeta počasno okrevanje, je danes skupno stališče skoraj vseh vodilnih gospodarskih ustanov in inštitutov. Takšne napovedi so bile pred slabim letom dni, ko se je z bankrotom Lehman Brothers zaostrila finančna kriza in je svetovno gospodarstvo začelo strmo padati, rezervirane za pretirane optimiste.
Konec tedna sta tako OECD kakor ECB spričo zadnjih spodbudnih številk na stari celini in pozitivnega pričakovanja v tekočem četrtletju v ZDA znatno ublažili napovedano krčenje gospodarstva v letošnjem letu. Kljub temu je očitno, da bo v primerjavi z letom 2008 letošnji padec na območju evra vsaj štiriodstoten in da bodo vodilna evropska gospodarstva potrebovala kar nekaj let, da bodo spet prišla na raven, na kateri so bila pred izbruhom krize. Poleg tega še vedno ni odpravljena negotovost, ali ne grozi scenarij dvojnega potopa oziroma gospodarskega gibanja v obliki črke W.
Razumljivo je, da je prvi človek ECB Jean-Claude Trichet pri napovedih prihodnjih gibanj pazljiv. Vlade in centralne banke so se zaradi katastrofe po letu 1929 vrnile k naukom Johna Maynarda Keynesa, segle v državno blagajno in v gospodarsko-bančni obtok vbrizgale milijardne zneske. Na aprilskem vrhu G20 v Londonu so napovedale, da bodo za konjunkturne programe namenile 5000 milijard dolarjev! Ni čudno, da je dnevnik Süddeutsche Zeitung na koncu nemškega subvencioniranja nakupa avtov, »težkega« pet milijard evrov, zvezno kanclerko v šali poimenoval kar Angela Keynes.
Centralne banke so z obrestnimi merami na zgodovinsko najnižjih ravneh zalivale finančne trge. Zlasti države, ki so najdlje na poti okrevanja (Nemčija ali Francija), si spričo rastočega dolga - nemška zadolženost se bo s 1600 v prihodnjih letih verjetno zvišala na več kot 2000 milijard evrov - in nevarnosti inflacije prizadevajo, da bi čim prej razmislili o izhodu iz konjunkturnih programov ali vsaj začrtali njegov časovni okvir. Toda prenagljen izhod in zapiranje finančnih pip bi na drugi strani utegnila postati igra z ognjem, ki bi pripeljala do ponovnega padanja gospodarske aktivnosti. Bolnik na postelji mora izbrati med zdraviloma, ki imata različne, a vsekakor hude, nepredvidljive in dolgoročne stranske učinke.
Zato je trditev, da je kriza končana, vsekakor pretirana in neutemeljena. Navsezadnje, v Nemčiji je država več kot milijonu zaposlenih zagotovila delovna mesta s subvencioniranjem skrajšanega delovnega časa. Po njegovem izteku bodo mnogi delavci izgubili delo in zanje se bo začela prava, socialna kriza. Tudi v bilancah bank se menda še skrivajo precejšnje črne luknje, bankrotirana podjetja ne bodo mogla odplačati posojil in v prihodnjih mesecih bi utegnil spet slediti val milijardnih odpisov. Optimizem bo utemeljen le, če gospodarski bolnik v prihodnjih negotovih četrtletjih ne bo zgolj stabilno miroval na dnu in živel v strahu pred še enim poslabšanjem zdravja, marveč se bo njegovo stanje popravljalo kljub zmanjševanju državnih odmerkov zdravil.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
