Gospodarstvo severne Afrike poganjata nafta in turizem

Nekatere države so bogate z nafto in zemeljskim plinom, druge pa so z EU povezane predvsem s turizmom. Slovenski gospodarski odnosi z državami severne Afrike so skromni.

Objavljeno
26. februar 2011 17.23
Gospodarska izkaznica severnoafriških držav
Aleš Stergar, Nejc Gole, gospodarstvo
Aleš Stergar, Nejc Gole, gospodarstvo
Nafta je glavni adut Libije, zemeljski plin pa Alžirije in Egipta. Manj sreče imata preostali severnoafriški arabski državi Tunizija in Maroko. Zato se intenzivneje ukvarjata s turizmom, ki mu sedanji nemiri morda še bolj škodijo kot naftni industriji. Tunizija ob ostankih nekoč mogočne Kartagine, katere poveljnik Hanibal je prek Alp na slonih grozil samemu Rimu, ponuja obmorski turizem in eksotiko v oazah sredi puščav, Maroko starodavna in živopisana mesta. Poleg vsega pa je ta kraljevina, potem ko so se boji za fosfor v Zahodni Sahari umirili, še najbolj stabilna demokratična država. Kmetijstvo je, razen ob Nilu, povsod v Severni Afriki pač pod vplivom puščav, zato je veliko hrane treba uvoziti.

Libija je dvanajsta največja izvoznica nafte na svetu; na dan načrpa 1,6 milijona sodov nafte, kar je približno dva odstotka svetovne proizvodnje. Evropa iz Libije uvozi desetino svoje nafte. Libijska nafta je zelo kakovostna, saj ima nizko vsebnost žvepla in specifično težo, zato je idealna za predelavo v motorni bencin in dizelsko gorivo. Zato ni presenetljivo, da so v to sredozemsko državo po odpravi sankcij Združenih narodov in ZDA prišla velika naftna podjetja, kot so BP, Exxon Mobil, Eni, Shell in OMV. Libija tako več kot polovico BDP ustvari z nafto in zemeljskim plinom, ki pomenita več kot 95 odstotkov libijskega izvoza.

Cena nafte brent je konec januarja, ko so se začeli protesti v Egiptu, dosegla 100 dolarjev za sod, zaradi spopadov v Libiji pa je poskočila do skoraj 115 dolarjev za sod. Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete opozarja, da visoka cena nafte zavira svetovno gospodarsko rast, kljub temu pa tako velikih učinkov na gospodarstvo, kot sta jih imeli naftni krizi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ne bo. Tajnikar meni, da se bo cena nafte v prihodnjih mesecih še povečala. Trgi se namreč bojijo, da se bodo protesti razširili tudi na države, ki načrpajo bistveno več nafte kot Libija.

Zaradi prihodkov od nafte je Libija ena bogatejših afriških držav, ki lahko investira v infrastrukturo, kjer je zadnja leta svoje možnosti iskala tudi Slovenija. A padajoči SCT kljub menjavi štirinožcev med Pahorjem in Gadafijem za milijardne projekte ni uspel dobiti bančnih garancij.

Alžirske zaloge nafte so manjše od libijskih, zato pa imajo več plina – po rezervah je osma na svetu –, ki ga veliko izvažajo; ne nazadnje tudi v Slovenijo. Nafta in plin obsegata skoraj 98 odstotkov celotnega izvoza. Država, ki je bila v drugi polovici XIX. in prvi polovici XX. stoletja del Francije, in je zato prestolnica Alžir arhitektonsko pravo arabizirano francosko mesto, je po krvavi osvoboditvi malo uspešno razvijala obliko islamskega socializma, gospodarstvo pa si je opomoglo šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja.

Kraljevina Maroko je gospodarsko močno povezana z EU, poleg turizma še v energetiki, trgovini, prometu, raziskavah in inovacijah.

Gospodarski odnosi med Marokom in Slovenijo so skromni. Za tujce je Maroko privlačen zaradi poceni delovne sile in manjših davčnih obremenitev. Med tujimi naložbami se omenjajo infrastrukturni projekti, izboljšanje energetske oskrbe, razvoj kmetijstva in vzpostavitev bolj učinkovitega javnega sektorja. Ker nima lastne nafte, ki jo mora uvažati, se v gospodarski dejavnosti vedno poznajo naftne krize. V tekstilni industriji pa tudi na severozahodu Afrike kitajska konkurenca. Maroko so sedanji protesti za zdaj le oplazili. Protestniki so zahtevali dvig minimalne plače, izboljšanje izobraževalnega in zdravstvenega sistema ter brzdanje vse višjih cen hrane in goriva.