Tiskane izdaje
Slišati je tudi, da BS ravna povsem drugače kot druge nacionalne centralne banke po Evropi, da je, skratka, glede likvidnosti bank bistveno bolj zahtevna. Zato so banke v domačem lastništvu v slabšem položaju kot njihova tuja konkurenca. Tukajšnje podružnice tujih bank, poudarjajo, imajo namreč za seboj velike in bogate matične banke, ki bodo zlahka nevtralizirale izgube na račun restriktivnosti naše centralne banke (na primer prek manjših davkov).
»Početje BS je nekaj podobnega, kot če bi zdravniki od bolnega, ki se zateče po pomoč v Klinični center, zahtevali, naj najprej preteče deset krogov okoli bolnišnice, ker je pač kondicija vitalnega pomena za zdravje, potem mu bodo pa radi pomagali,« ilustrira posledice politike do bank eden od kritikov.
V BS, kot rečeno, domnevno preveč omejevalen odnos do likvidnosti bank zavračajo. Pravijo, da imajo banke iz intervencijskih injekcij Evropske centralne banke ogromno kratkoročnega denarja in da bi ga zlahka ponudile kot dolgoročne kredite. Tako bi, slišimo iz krogov blizu vrha BS, lahko posodile vsaj polovico od razpoložljivih šestih milijard evrov, s katerimi razpolagajo. Če držijo denar pri sebi, trdijo v BS, ga zato, ker se naša podjetja zaradi krize in zmanjšanega povpraševanja ne upajo odločiti za investicije. Pa tudi same banke so previdne; ne vedo, ali jim bodo podjetja kredite lahko vrnila, zato raje čakajo. In dodajajo, da bank tudi ni smiselno siliti h kreditiranju.
»Ni nujno, da bo konj pil, četudi ga za povodec zvlečejo do vode,« se glasi ena od ponazoritev takega pogleda.
Kdo ima prav?
Banka Slovenije mora seveda paziti, da bančni sektor tudi v sedanji negotovosti ostane čim bolj stabilen. Vendar je vprašanje, ali je pri tem našla pravo mero ali pa je šla predaleč in že zavira kreditiranje, s tem pa tudi gospodarsko aktivnost.
Za sodobna gospodarstva bi moralo veljati pravilo, po katerem se v obdobju ekonomskega razcveta varčuje in nabirajo rezerve za slabe čase. Tako naj bi ravnale države, banke, podjetja, pa tudi posamezniki.
To pravilo, ki ga učeno imenujejo proticiklična politika, v minulih letih ni bilo dosledno upoštevano. Prezrli so ga v najbolj razvitih državah, pa tudi najvplivnejše mednarodne institucije. Mednje sodi tudi BIS, nekakšna centralna banka vseh centralnih bank, ki ni dolžna polagati računov nobeni nacionalni vladi. BIS je leta 2007 znižala zahteve glede kapitalske ustreznosti bank. Posledica so bili nenadni visoki dobički bank, pa tudi visoke nagrade njihovih šefov.
Tudi Slovenija pravila o proticiklični politiki po letu 2004 ni jemala resno. Ni se varčevalo za slaba leta, poleg tega pa se je pretirano zadolževalo. Napake prejšnje vlade bi lahko BS vsaj deloma nevtralizirala tako, da bi poostrila pogoje glede likvidnosti bank, s čimer bi vodila proticiklično politiko.
Žal tega ni storila pravočasno. Najprej so se zdele ideje o zaustavljanju kreditne rasti njenemu vodstvu nekako eksotične, če ne kar čudne, potem pa jih ni pustil uresničiti Bruselj. Tako je BS napihovanje kreditnega balona začela z zaostrovanjem likvidnostnih pogojev za banke ustavljati šele proti koncu leta 2007, ko so krediti zrasli za dobro tretjino.
Tudi zato so težave naših bank in slovenske ekonomije danes večje, kot bi bile sicer. Po podjetjih, bankah in, kot se zdi, tudi v sami BS se širi negotovost. Gotovo pa je zlasti k težavam nekaj prispevala tudi ležernost.
Morda vpliva na restriktivnost BS tudi izkušnja guvernerja Marka Kranjca. Ko je bil sredi 90. let viceguverner, odgovoren za nadzor bančnega sistema, ga je namreč presenetil stečaj ene od majhnih bank. Za centralno banko komaj rojene države je bil to kar hud pretres, saj lahko tudi zlom majhne banke za bančni sistem pomeni sistemsko tveganje, torej začetek podiranja domin. Kogar piči kača, pa se boji zvite vrvi.
Tako ali drugače, čas bi bil, da BS in vlada, ki ta čas vodita različni politiki, ena omejevalno, druga spodbujevalno, sedeta skupaj in se pametno dogovorita. Takšno dogovarjanje se je Sloveniji zelo obrestovalo pred odločitvijo o uvedbi evra. Položaj je zdaj bolj kritičen kakor takrat.
