Ljubljana - Kratek pogled v slovenska podjetja, ki so v tuji lasti, pokaže, da je njihova lastniška struktura v bistvu prednost. Krizo so resda zaznali prej, vendar so se zaradi velike zaslombe nanjo tudi hitreje odzvali. S krčenjem proizvodnje in tudi z manjšanjem števila delavcev. Metode so skoraj praviloma mehke: prvi so brez dela - in seveda zaslužka - ostali pogodbeniki. Poslovodstva podjetij v lasti tujega kapitala so res manj samostojna - ali nesamostojna -, a velike združbe v naše okolje prinašajo tudi pozitivne izkušnje, so glavne ugotovitve današnje aktualne teme o tem, kakšni lastniki so tujci med gospodarsko krizo.
Jasno je, da v podjetjih, ki so v tuji lasti, tudi odločajo v tujini. Naloga tukajšnjih poslovodstev je vendarle predvsem učinkovita organizacija dela. V Revozu naročila (in precej verjetno tudi navodila) dobijo iz Renaulta, v Leku iz Sandoza, v Carreri Optyl iz Padove, v nekdanjem Zlatorogu iz Henkla. Kakšne posebne samostojnosti pri tem res ni, zato tudi morebitnih trdnejših ukrepov ne bi mogli preprečiti. V nekaterih podjetjih, ki smo jih želeli vključiti v tokratni pregled, bi bil postopek pridobivanja podatkov predolg: vprašanja bi morali najprej prevesti in poslati v tujino, kjer bi mleli odgovore. Te bi bilo potem treba spet prevesti ... No, ja - razmere na slovenskem trgu, in po teh smo spraševali, verjetno poznajo tu, ne pa v tujini.
Iz Delove priloge FT