Hlodovino bi morali predelati v zahtevne izdelke

V državi, kjer se zaradi zaraščanja (k temu so izdatno prispevale neu strezne razvojne politike vlad v pre teklih dveh desetletjih) povečujejo gozdne površine, je nerazumljivo, da ob aktualni podnebni strate giji pozabljamo na pomen lesa za zmanjševanje onesnaževanja okolja z ogljikovim dioksidom. Tudi zato bi morala imeti predelava lesa pra vo priložnost, če že ne v strategijah gospodarskega razvoja poudarjen razvojni privilegij.

Poraščenost z gozdom je v Slove niji več kot 60-odstotna, ob letnem prirastu okrog 8 milijonov kubič nih metrov lesa ga posekamo le slabo polovico, pa še od tega večji del hlodovine izvozimo (predvsem v Avstrijo in Italijo). Ker je les edina surovina, ki je imamo v izobilju, je strokovna javnost soglasna: hlodo vino bi morali predelati doma v iz delke z najvišjo dodano vrednostjo. A zato je treba zagotoviti ustrezne pogoje, s katerimi bi spodbudili lesno-predelovalno industrijo. Ali, kot pravi dr. Franc Pohleven, vodja Slovenske gozdno-lesne tehnološke platforme, v naslednjih letih bi mo rali v Sloveniji glede na surovinsko osnovo povečati porabo izdelkov iz lesa na vsaj en kubični meter na prebivalca, zdaj smo na skromnih 0,26 kubičnega metra. Za primerja vo, v Avstriji je ta poraba 1,2 kubič nega metra lesa.

V obdelavi in predelavi lesa ter v pohištveni industriji se je število za poslenih v 20 letih znižalo s 40.000 na zdaj le še okoli okrog 11.000 ljudi. Še do lanskega oktobra je veljal po datek, da je v tej panogi v Sloveniji zaposlenih okrog 14.000 ljudi. Za primerjavo: v Avstriji imajo zdaj v tej panogi zaposlenih 77.000 ljudi (samo na Štajerskem 53.000), delno tudi na račun propadajoče lesne predelave v Sloveniji, je prepričan Pohleven.

Podcenjena predelava

Gospodarsko krizo lahko pre magamo, če se opremo na lastne surovine, da predelujemo tisto, kar imamo doma. Preusmeriti bi se morali v energetsko manj potratne tehnologije. Porabo lesa v Sloveni ji je treba povečati, saj je to obno vljiv naravni vir, njegova uporaba pa ugodno vpliva na upočasnitev klimatskih sprememb, poudarja Pohleven. Dejstvo je, da en kubični meter lesa skladišči dve toni oglji kovega dioksida in da imamo v Slo veniji 400 milijonov kubičnih me trov lesnih zalog. Prepričan je, da bi na gozdnatih področjih morali vzpostaviti centre za predelavo lesa, ostanke sečnje in predelave lesa pa uporabiti za proizvodnjo energije. Tako bi ustvarili tudi nova delovna mesta, zmanjšale bi se dnevne mi gracije.

»Les bi morali kar najbolj prede lati in uporabiti doma kot surovino za lesnopredelovalno industrijo, ostanke, ki pri tem nastanejo, pa kot vir energije. Izkoriščati bi ga morali z več inovativnosti, da bi proizvajali konkurenčne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo. Ima mo vrhunske strokovnjake in tudi v svetu priznane izdelke ter inova tivne tehnološke postopke obdela ve lesa, ki pa jih ne znamo dovolj izkoristiti. Lesna industrija je de lovno intenzivna panoga in tako bi se ustvarilo kar nekaj delovnih mest v kraju bivanja.« Pohleven je prepričan, da bi s predelavo lesa, ki zahteva malo energije in s katero bi nadomestili beton, jeklo, opeko, plastiko in steklo, zmanjšali emisije toplogrednih plinov. A se žal, kot pravi, nič ne premika v korist lesno predelovalne industrije. »Načrtuje jo nove infrastrukturne povezave do Kočevja, pa v Beli krajini, nič pa ne razmišljajo in konkretno ne naredijo za predelavo lesa tam, kjer je surovina. Ogromne žage, ki jih imajo v mislih za zagon lesne indu strije, niso prava smer, ker to znova pomeni transport, koncentracijo na enem mestu.«

Zmotna strategija

»Pri nas zdaj spodbujamo sečnjo, a s tem delamo več škode kot kori sti, ker hlodovina konča v Avstriji. Morali bi spodbujati eno in drugo. Podpirati zgolj sečnjo za izvoz hlo dovine je nacionalna škoda. To je katastrofa,« pravi Pohleven. Zato se mu zdi pomoč države, razpisanih 185 milijonov evrov za sofinancira nje razvojnih centrov slovenskega gospodarstva (na razpisu za sred stva evropskega sklada za regionalni razvoj), namenjena tudi lesnopre delovalni panogi, precej skromna. Lesarji so namreč za tri razvojne centre prejeli skupno 26,5 milijona evrov. Na razpisu so namreč uspeli s tremi projekti: dobrih 17,2 milijona evrov je prejel notranjski lesarski konzorcij z Brestom na čelu, dobrih 3,5 milijona evrov koroški konzor cij oz. Regionalna razvojna agencija za Koroško in nekaj manj kot 5 mili jonov evrov gorenjski Center krea tivne pohištvene industrije (na čelu tega konzorcija je Alples). Pohleven: »Na vladi lesarji nimamo nobenega sogovornika, nimamo nacionalne ga inštituta, in ko so se ti projekti pripravljali, se je to poznalo. Ele ktronika, avtomobilska industrija in drugi imajo za sabo inštitute in razvoj, lesarstvo pa je boso. Razpis je bil pa za vse enak. Pa mi povejte, kako bomo mi enakovredno kandi dirali za te projekte, potem ko nam je v 20 letih vse propadlo?«