Igra domin v pesku

Finančni propad Istrabenza in Mipa je v tem tednu z napovedjo stečajev prešel v novo fazo dokončnosti. Spremljala so ga tudi mnenja, da so banke upnice storile bistveno premalo, da bi krizo pravi čas umirile. Vendar se je tehtneje vprašati, kaj bi banke sploh lahko storile, da bi tok dogodkov v minulih mesecih tekel drugače, kakor je.

Viri blizu bankirjev namreč pravijo, da je bilo za propad dosedanjih poskusov skupnega nastopa (bodisi z reprogramom posojil bodisi z lastniškim vstopom) krivo predvsem veliko nezaupanje, tako med upniki kot v razmerju do vodstev podjetij. Banke namreč druga za drugo niso vedele (in še danes točno ne vedo), kakšna je dejansko njihova izpostavljenost v obeh podjetjih v težavah in kakšna so dana zavarovanja.

Največjo odgovornost za tak razplet pa nosita (bivši) vodstvi Istrabenza in Mipa. Ne v prvem ne v drugem primeru ni bilo nikoli pripravljenosti, da bi vodstvi »reševalna« pogajanja z bankami vodili z odprtimi kartami, pravijo bančniki. Če bi bil primarni interes v čim večji meri ohraniti obe podjetij in pošteno poplačati banke, bi vodstvi sami poskrbeli za preglednost svojega dolga in z ustreznimi informacijami bankam na drugi strani mize onemogočili, da svoje resnične terjatve in zavarovanja skrivajo druga pred drugo.

Ker pa so (bili) menedžerji hkrati tudi veliki lastniki, so očitno v določenem trenutku ocenili, da bodo iz godlje zase iztržili največ, če nadaljujejo poskus izigravanja upnikov. V preglednem svetu tržnega gospodarstva ne bi smelo biti tako. Načeloma se ve, da menedžerji za vodenje podjetja odgovarjajo lastnikom, za gospodarjenje s sposojenim denarjem pa oboji skupaj upnikom. Ker podjetje v plačilno nesposobnost praviloma zaide po krivdi menedžerjev, je razumno pričakovanje, da morajo v takšnih primerih oditi, prav tako pa je jasno, da je premoženje delničarjev propadlo.

Nauk agonije Istrabenza in Mipa torej je, da trenutno največje tveganje za stabilnost slovenskega gospodarstva in finančnega sistema predstavljajo lastniško prepleteni holdingi, ki v pretekli »postprivatizacijski« dobi niso nastali zato, da bi združevali razvojno perspektivne gospodarske panoge, ampak da bi omogočili koncentracijo lastništva v rokah domačih »tajkunov«.

Ironično se zdi, da bi načrt zelo verjetno uspel, če bi se vsaj zmerna konjuktura nadaljevala še pet let. Zaradi globalne krize pa bo marsikateri zapitek treba plačati predčasno. Istrabenz (in v manjši meri MIP) ga plačujeta, ker pa je gotovine v žepu očitno premalo, lahko njun zgled za sabo potegne še koga, ki je preveč zadolžen.

Zato v danem trenutku ni oportuno privoščiti, naj Bavčarjev Istrabenz potone še globje, kot je že - saj bi to pomenilo, da bi se banke poskušale poplačati iz razvrednotenega premoženja, velik del izgub pa bi se prenesel naprej in obremenil bančni sistem. Ta bi potem teže »našel razumevanje« za refinanciranje drugih holdingov in (predvsem) vitalnih proizvodnih podjetij.

Je torej mogoče padajočo domino zadržati? Vsekakor igre še ni konec, saj se po sestanku bank upnic Istrabenza zdi, da konzorcij nastaja. Šele ko se bo poenotil glede svojih pričakovanj, bo mogoče razpravljati o tem, kdo je v Istrabenzu (še) lastnik in kaj v zameno dobijo banke. Vsem nam pa ostaja komaj sprejemljivo tveganje, da bomo zaradi slabih stav peščice ambicioznih hazarderjev plačevali vsi državljani.