Tiskane izdaje
Ljubljana – »Slovenija ne bo energetsko vozlišče, lahko pa postane pomembna pri snovanju evropske energetske politike,« je prepričan Janez Kopač, vodja sekretariata Energetske skupnosti s sedežem na Dunaju. Ta povezuje trge z elektriko, plinom in nafto Evropske unije z vzhodnim sosedstvom.
Jugovzhodna Evropa je še posebej močno odvisna od dobav plina prek Ukrajine. Kakšne so posledice vojnih razmer na tem območju?
Energetska skupnost povezuje države nekdanje Jugoslavije, Albanijo, Moldavijo, Ukrajino in Gruzijo, opazovalki pa sta še Turčija in Norveška. Vse to območje je pod močnim vplivom rusko-ukrajinske krize, najbolj seveda Ukrajina in Moldavija, velike težave, ki jih ni mogoče hitro preprečiti, pa imajo lahko tudi druge države. Na daljši rok je to mogoče urediti s konkurenčnim trgom ter diverzifikacijo poti in virov energentov. S tem se ukvarjamo.
V razpravi na Blejskem strateškem forumu ste dejali, da bi lahko Gazprom zaprosil za izjemo za Južni tok in jo tudi hitro dobil.
V Energetski skupnosti smo urejali izjemo za Transjadranski plinovod (TAP), pri čemer je komisija morala odobriti izjemo za TAP za območje Grčije in Italije. To smo delali usklajeno in odobrili izjemo od evropske zakonodaje za 15 let. Po tej izkušnji lahko rečem, da je tako v Bruslju kot v Energetski skupnosti velika pripravljenost za privabljanje investitorjev, tudi s podeljevanjem izjem. Ampak te izjeme ne morejo trajati večno, kot hoče Gazprom.
Menite, da bo Južni tok prišel v Slovenijo?
Tak, kot je predviden, zagotovo ne bo zgrajen. Če bo, se bo moral prilagoditi evropski zakonodaji. To pomeni marsikaj, tudi to, da Gazprom ne sme določati tarif, saj na trgu ne sme biti monopola. Slovenija pa po tem, ko Italija ni več predvidena kot končni cilj plinovoda, saj ji je poraba plina zelo padla, ni več v projektu. Nobene ekonomske logike ni več, da bi Južni tok tekel do Italije, edino logično je, da se poveže z Baumgartnom, ki je veliko evropsko podzemno skladišče plina in trgovalna točka. To ni zasluga avstrijske diplomacije ali krivda katere druge. Slovenija bi lahko namesto papagajskega ponavljanja, da bo Južni tok tekel skozi državo, Rusiji izstavila račun, ker je bila uporabljena kot drobiž v trgovanju večjih. Dejstvo je, da je bila Slovenija, ko je podpisala meddržavni sporazum z Rusijo, adut za pogajanja z Avstrijo.
Kakšen pomen pa ima Južni tok za ukrajinsko krizo?
Južni tok je že vseskozi projekt, kako obiti Ukrajino in si jo podrediti. To je geopolitični projekt, ne toliko ekonomski.
V jugovzhodni Evropi manjka infrastruktura, ki pa bi koristila tudi Evropski uniji. EU je lani sprejela seznam projektov v skupnem interesu, ki je podprt z zajetno vsoto evropskega denarja. Podoben seznam so sestavile tudi države Energetske skupnosti, vendar nimajo nobenega skupnega proračuna. Prepričan sem, da bi te projekte morala podpreti tudi EU, saj so tudi v njenem interesu.
Bo Slovenija lahko nekoč energetsko vozlišče?
Slovenija ne bo nikoli nobeno vozlišče, ker nimamo možnosti, niti skladišč plina, projekt terminala v Kopru pa je bil v kali zatrt. Lahko pa bi postali eno od središč kreiranja evropske energetske politike. Imamo sedež Acerja, ki je jedro diskusij o evropski energetski politiki. Vendar na njegovo letno srečanje, kjer se zberejo najpomembnejši evropski igralci, pride le peščica Slovencev. Tudi Energetska skupnost se zdaj reformira, predlog je, da bi se ob tem tudi geografsko razširila na vse Sredozemlje in s tem še v severno Afriko. Če mi ne privežemo teh držav tudi z institucionalnimi oblikami, denimo sodiščem, jih bo kdo drug. Ko pa sem to predlagal v Sloveniji, so mi odvrnili, da Energetska skupnost ni bila tako zamišljena in da je interes Slovenije zgolj nekdanja Jugoslavija.
»Slovenija je izgubila Južni tok z Berlusconijem«
Leonid Grigorjev je vodja organizacije, ki se ukvarja s presojo velikih ruskih projektov in napoveduje razmere v energetiki, in je, kot pravi Grigorjev, neodvisna, financira pa jo ruska vlada. Prepričan je, da je evropska energetska politika v veliki meri napisana kot nasprotovanje Gazpromu.
Skoraj vsako leto se pojavijo trenja med Rusijo in Ukrajino, kar pripelje do strahu pred novo plinsko krizo. Zdaj so razmere najhujše doslej, kako to vpliva na energetske povezave?
Poglejmo na zgodbo brez politike. Nihče ne bi vedel za Ukrajino, če ne bi bilo plina. Z ruskimi dobavami nikoli ni bilo težav. Bilo je sicer nekaj trgovinskih nesoglasij, vendar so taka nesoglasja pogosta tudi s proizvajalkami nafte (Opec), pa nihče ne dviga glasu. Ko je zraven Gazprom, pa je takoj vik in krik. Na misel mi pride prizor iz filma Casablanca, kjer nekdo ukaže, naj zberejo običajne osumljence. Običajni osumljenci so v tem primeru Rusi. Malo fatalistični smo postali, zavedamo se, da ni možnosti za objektivno obravnavo in je niti ne zahtevamo več. Težav z ruskim plinom ni, nesoglasja so le pri dobavi skozi Ukrajino in pri cenah. Ob tem, da so cene ruskega plina oblikovane natanko tako kot cene alžirskega in norveškega plina. Dolgoročne pogodbe pa je zahtevala Evropa, ker ji je to v preteklih desetletjih koristilo.
Rusiji je to tudi koristilo, saj živi od prodaje plina.
Rusija in Gazprom nista življenjsko odvisna od denarja za plin. Rusija proizvede 10 odstotkov svetovne energije, od tega je polovico izvozi, kar je za dve porabi Nemčije ali še več. V Evropi je dve tretjini ruske nafte, tretjina ruskega premoga in tretjina plina. Delež ruske nafte v EU je torej večji od deleža plina, a to ne vznemirja nikogar, težava je le plin.
Kaj to pomeni za projekt Južnega toka?
Spomnite se koliko strahu je vzbudil projekt Severnega toka in koliko neumnosti je bilo izrečenih. Ta plinovod zdaj dela brez težav. Mogoče bo enako z Južnim tokom. Evropa potrebuje še en plinovod, ki bi se izognil vsem težavam. Si lahko predstavljate, da bi Rusija dobavljala plin prek Somalije ali Libije? Ruska pamet ne razume Bruslja. Severni tok je ruski, Jamal je ruski, Modri tok je ruski. Kaj ne dela, kot bi moralo? Ukrajinski plinovodi. Južni tok je samo ločen plinovod, ki bi zagotovil varno dobavo plina v jugovzhodno Evropo. Ljudje vam hočejo dobaviti čisto fosilno gorivo, ki ga zahtevajo tudi okoljevarstveniki namesto premoga, vi pa raje povečujete porabo premoga. V Rusiji se šalimo, da je Bog ustvaril plin le zato, da bi Bruselj trpel. Plin iz Ukrajine hočeta le Ukrajina in Bruselj, ki je od Bolgarije zahteval zamrznitev projekta Južnega toka.
Niso imele prstov zraven tudi ZDA in njihovi proizvajalci plina iz skrilavcev?
ZDA v tej igri nimajo resne vloge. Ameriškega plina iz skrilavcev ne bo v Evropi še nekaj let, pa še dražji bo. Tu je zlasti politični interes. Ukrajini tranzit res ne prinaša veliko denarja, prinaša pa dobro plačane službe in pomembnejši politični položaj v svetu.
Kakšna bo torej usoda Južnega toka?
Odvisen je od dveh stvari, volitev v Bolgariji in gospodarskega okrevanja EU. Če bi EU v preteklih letih imela hitrejšo rast, denimo 2,5 odstotka na leto, bi bil Južni tok že zgrajen.
Za to bi se projekt moral prilagoditi evropski zakonodaji.
Ekonomisti se strinjamo, da so tretji energetski paket sestavili zoper Gazprom. Tega nihče ni uradno zanikal. Zdaj v Evropi zatoi ne more biti zgrajen noben večji plinovod. Onemogočanje zunanjega dobavitelja je zelo čudno, zoper Opec nihče ne ukrepa.
Je Slovenija še v projektu Južni tok?
Slovenija je izpadla iz projekta, ko so v Italiji zamenjali Silvia Berlusconija, ki je bil še pripravljen podpisati pogodbo za dobavo plina. Mogoče bo Slovenija dobila drugo cev.
Prvo pa Avstrija?
To je že sklenjeno. Zgradili bodo razmeroma kratko cev iz Madžarske v Avstrijo. Bil sem v Kranjski Gori in okolici, v te lepe in ozke doline bi težko dali velike cevi plinovoda. Seveda pa je mogoča tudi drugačna rešitev, nisem Gazprom.
