Ideje brez kril

Ves čas se pogovarjamo o neprofitni najemnini in neprofitnih stanovanjih. Ampak – stanovanje je stanovanje. Vsako zgradi profitni zidar, iz profitne opeke, s krediti s profitno obrestno mero. Neprofitno se imenuje samo, ker v njem živijo ljudje s socialnega roba … Tako so na letošnjem portoroškem posvetu razmišljali slovenski nepremičninci. V slogu: ideje so lahko krasne, a krila jim da šele denar.

Izhodišče je bil pravkar sprejeti nacionalni stanovanjski program, natančneje, njegova šibkejša različica, resolucija. Zanimivo: čeprav postavlja na glavo načela, ki veljajo v stanovanjski politiki od osamosvojitve, in čeprav zanika množico zakonskih norm, so poslanci akt sprejeli »nenavadno mirno«. A portoroški govorci so jih spregledali. Politika še vedno deluje kot včasih: če takrat nečesa nismo mislili resno, smo pa hoteli narediti dober vtis, smo napisali resolucijo. »Zdaj to sprejmimo, potem pa bomo že kako …«

Nihče ne trdi, da je vsebina akta zgrešena. Nasprotno, deležniki so si edini, da barka plove v pravi smeri. Hiba resolucije je, da je nemarno gola na strani virov sredstev in zato nekako lahkotnejša. Ni virov, ni finančnih posledic. Res?

Zelo preprosti izračuni pokažejo, da ni tako. Eden od pomembnih ciljev programa je povečanje kvote javnih in tudi zasebnih najemnih stanovanj. A o tem lahko samo sanjamo, dokler ne bo na mizi namenskih sredstev. Zdaj jih ni. Ni jih niti za nadomeščanje sedanjega fonda, ki ga zahteva resolucija.

Številni stanovanjski skladi morajo namreč prodajati svoja stanovanja samo zato, da lahko pokrijejo primanjkljaj iz neprofitnih najemnin in neporavnane obratovalne stroške revnih najemnikov. Prodajo staro, slabo vzdrževano stanovanje za par deset tisoč evrov. Kje bodo dobili vsaj dvakrat več, da ga bodo nadomestili z novim? Nihče nima pojma.

Če v proračunu za nekaj ni denarja, sta vedno – tudi v stanovanjski resoluciji – pri roki dve univerzalni formuli: evropska sredstva in javno-zasebno partnerstvo. Resnici na ljubo ne eno, ne drugo Slovencem ne gre od rok, tudi pri tem smo »kratki«. Če hočemo privabiti zasebni kapital, bo vlagateljem treba ponuditi korenček. Vsaj spodoben povprečni donos, pravno varnost, poenostavitev postopkov pri načrtovanju in gradnji.

Najmanj kar je, bo treba pozabiti na neprofitno najemnino. Njeno mesto bo prevzela stroškovna oziroma tržna najemnina, a zgolj in samo če bo hkrati država poskrbela za socialne upravičence in jim razliko do polne cene najema pokrila s stanovanjskim dodatkom. Kako, je vprašanje za 24 milijonov evrov. Približno toliko na leto namreč zdaj pridobijo tisti, ki živijo v javnih neprofitnih stanovanjih, na račun države in občin.

Preprosto bi bilo, če bi te prikrite subvencije lahko zgolj prelili v stanovanjski dodatek, a kaj, ko bolj pritičejo do zdaj prikrajšanim lastnikom stanovanj. Nobenega dvoma torej ni, da bo imela najemninska reforma, ki so jo z resolucijo požegnali poslanci, velike finančne posledice. A druge poti ni.