Tiskane izdaje
Slovenski paviljon seveda ima vsebino, ki pa je je preveč, a je hkrati tudi redkobesedna ali pa postavljena brezčasovno in predvsem s težko razpoznavnim kontekstom, če ga pri nekaterih exponiranih temah sploh ima. Ker je moto Expa 2015 hrana, bi si seveda lahko predstavljali, da bo tudi v našem paviljonu kaj potegnilo na to struno – torej na hrano in seveda druge gradnike in na koncu brbončice. Če je to na koncu kranjska klobasa, menda ne najboljša, in paradžinkova juha s fižolom ali obratno, potem pač to ni presežek, s katerim bi se kazali na expu, pa čeprav samo na koncu v mini bifeju. Pisker, poln te juhe, se v štirih urah sploh ni bistveno izpraznil, še za črtico ne, skoraj stavim. Tiste kremšnite, ki se prek sončnega dneva, tudi če so v hlajeni vitrini, fizično nekoliko sesedejo, mi sploh ne bi bilo treba omenjati. Nikjer ne piše, da so blejske; pa tudi če bi.
Če razstavljamo piransko sol, bi seveda lahko ponudili zraven vsaj nekaj zapisov o enkratnosti te soli, kdo vse si jo je želel, zakaj vse je drugačna. In kaj o kakšnih zdravih receptih, ki bi povedali, da naša sol ni samo tista običjana kuhinjska sol, ampak je to solni cvet, ki ti lahko življenje spremeni. Poleg verza Toneta Pavčka bi seveda lahko kje v lično solni elektronski aplikaciji povedali kaj o kakšnih prvih zapisih o teh solinah, o zdravilnih terapijah, povezanih z njimi. A namesto tega tam stoji kot izbrušen muzejski eksponat lična, v starinski slog urezana samokolnica, polna soli, v neki na steno pribit leseni nosilec pa so položene solinarske grablje in še neko orodje. Vse, kar narediš, je, da poližeš malo te soli, če se ti potem kaj posveti, pa je skrivnost, ki jo vsak nosi do naslednjih slovenskih presežkov.
Tu so potem šesterokotni bazenčki, napolnjeni z našo termalno vodo. Ali jih kot našo termalno vodo prepoznavajo tuji obiskovalci, ki pač na svetovni razstavi prevladujejo, je drugo vprašanje. Če se naredim Francoza in me nihče ne ogovori, si težko predstavljam, kaj naj s temi bazenčki sploh počnem. Na koncu teh bazenčkov sta bila tisto nedeljo dva maserja: ženski in moški. Videti je bilo tako kot v kakšnih večjih mestih, kjer na ulici ponujajo tovrstne storitve. Nobenega opozorila, zapisa, da imamo v Sloveniji kar bogato ponudbo termalnih voda: s tradicijo in gotovo tudi novejšimi ponudbami. Nič od tega. Da to vodo lahko tudi pijemo; ne le za žejo, ampak zlasti za zdravje, in se v njej zdravilno namakamo. Seveda pa imajo soline in termalne vode nekaj skupnega, namreč kmalu ne bo nobene več, ki bi še bila v slovenski lasti. A to ni stvar našega eksponiranja na milanskem Expu.
No, če sem že pri termalnih vodah, vsi vemo, da imamo Radence z njihovo enkratno Radensko. Saj verjetno češka Kofola ne bi protestirala, če bi v osnovi slovensko trisrčnico pokazali na Expu. Tudi neprimerljivo večji in neprimerjivo bolj iznajdljivi in sugestivni Francozi med vso skoraj nepregledno množico svojega prehranskega cesarstva razstavljajo tudi svoj Evian. Ker je povezan s hrano, da ne omenjam zdravja. Nič posebenga ni plastična Evianova celica, v katero
vstopiš, tako kot tudi ne velik sivkin dežnik, a je pač takoj jasno, da si pri vodi ali uživaš v vonju sivke. Vsi si ga zapomnijo, nič »znucanega« ni v njem ...
Med naše termalne »bazenčke« in sol je umeščeno satovje; kot ogledala. Če se postavite na določeno mesto, se pokaže efekt kot v pariškem Musee Grevin; vaše slike se podeseterijo. A vi se ne spremenite v čebelice, nikjer nobenega medu, niti vonja po njem ali po pravem satovju. Saj ne gre za to, da bi morali tam razstaviti vse, kar zmoremo, recimo kakšno Medexovo trgovino iz Miklošičeve itd. Toda, bi morda škodilo, če bi izpostavili nekaj tistih posebnih izdelkov: kakšno enkratno apiterapijo, ki smo jo izumili pri nas, kakšne panjske končnice, potem ko je že dr. Stanko Vurnik v prejšnjem stoletju pisal, da »velja ta panoga za slovensko specialiteto na etnografskem polju, s kakršno se ne more ponašati noben drug narod v Evropi«. V paviljonu Velike Britanije so posadili cvetoče travnike, na katerih se pasejo čebele, z njih se povzpnete v en velik čebelji panj. V našem paviljonu se lahko intimno povzpnemo na Triglav; ponazarjajo ga lične lesene late, ki se vijejejo na naš vrh, vmes so nahrbtnik in pohodni čevlji in zapis znamenitih 2864 metrov.
Kaj v konceptu hrane predstavlja Triglav? Z malo domišljije si pač predstavljamo travice, ki pristanejo v hrani naših koč, nadvse zdravo kozje mleko, mir in tišino, ki nas zrelaksirata. Kaj pa če nas domišljija zapusti ali pa nas te late preprosto ne potegnejo nekam v hribe? A tisti, ki niso za vrhove, se lahko spustijo v Postojnsko jamo. Nekje v središču expotove Postojnske jame je Groharjeva slika, nekaj zapisov o jami in nekaj jamskih testenin. Nad vsem tem je na stropu pritrjeno Pipistrelovo letalo, na katero smo seveda ponosni, a že spet se postavi vprašanje, kaj hočemo z njim povedati.
Zgodbe, da nas lahko hitro pripelje do zdrave hrane, do nesrečnih koncev sveta, kjer ni hrane, kaj šele zdrave, pač ni nikjer; niti tiste zgodbe o Matevžu Lenarčičiču, junaku, ki je s Pipistrelovim letalom obletel svet. Letalom, ki verjetno porabi manj goriva, manj onesnažuje, bolj skrbi za svetovno zdravje. V živo se je na tisto majsko nedeljo v slovenskem paviljonu predstavljala neka zasebna kmetija s svojimi začimbami in podobnimi rastlinicami. Kaj vse naredijo iz njih, kaj vse ti pokažejo, če jih obiščeš. Seveda je treba omeniti zelene stenske vrtove podjetja Humko na začetku paviljona, ki so videti še najbolj v stilu Expa. Predstavljam si, da so rastlince še vedno žive, da jih skupaj z onimi okrog paviljona niso pozabili zalivati.
Tisto nedeljo je pred slovenskim paviljonom nastopal tudi neki ansambel z domačo glasbo in plesalci v narodnih nošah. Pritegnili so nekaj publike, neke postavne Japonke pa so »čisto not padle«, zagrabile naše brhke narodnonošne plesalke in po japonsko poskakovale po zvokih naših, recimo, Avsenikov. In ko je bilo vsega konec, bi Japonke še kar plesale.
