Tiskane izdaje
Krško – Medtem ko država in EU spodbujata soproizvodnjo elektrike in toplote (kogeneracija), je največji potencial za daljinsko ogrevanje v Sloveniji že 32 let neizkoriščen.
V Nuklearni elektrarni Krško (Nek) za proizvodnjo elektrike izkoristijo manj kot 35 odstotkov ustvarjene toplote, namesto Posavja, Novega mesta ali Ljubljane pa z odpadno energijo ogrevajo le Savo.
»Ko država sofinancira gradnjo kogeneracij, imamo v Sloveniji že dolgo potencial za veliko šestomegavatno kogeneracijo, pa ga žal ne znamo izkoristiti,« pravi Janko Uršič.
Direktor lokalne energetske agencije jugovzhodne Slovenije je v letih 2012 in 2013 sodeloval pri študiji o možnostih daljinskega ogrevanja s toploto iz nuklearke, ki jo je naročila Gen energija. V Krškem se namreč zavedajo, da bo, po odločitvi o podaljšanju obratovanja, Nek ustvarjal odpadno toploto še najmanj 28 let oziroma do leta 2043. »Analiza, ki je upoštevala cene iz leta 2013, je pokazala, da bi bilo v primerjavi z Nekom cenejše daljinsko ogrevanje mogoče doseči le s premogom,« izsledke, ki so jih v Gen energiji do zdaj predstavili le strokovni javnosti, za Delo razkriva Jože Špiler, direktor tehničnega sektorja in investicij v družbi.
Sodeč po omenjenem dokumentu je povprečna cena toplote za ogrevanje Brežic in Krškega, za kar bi potrebovali od 80 do 100 megavatov toplotne moči Neka, v letu 2013 za megavatno uro znašala 48,41. Cena toplote obstoječih naprav je v primeru trdih goriv (premoga) dosegla vrednost 45 evrov za MWh, pri sedanjih sistemih daljinskega ogrevanja 75 evrov, pri zemeljskem plinu 95 evrov in pri kurilnem olju 102 evra.
Kljub ugodni ekonomiji (investicija bi se povrnila v slabih 12 letih, daljinsko omrežje pa je mogoče postaviti v dveh letih) pa konkretnih aktivnosti za začetek uporabe toplote iz nuklearke še vedno ni. Ta mora do konca leta izvesti celovito oceno možnosti za soproizvodnjo, a je med objekte, za katere ocene ni treba izdelati, uvrstila tudi jedrske elektrarne. V Gen energiji so ministrstvo za infrastrukturo julija pozvali, da v celovito oceno vključi tudi možnost soproizvodnje iz Neka. A se to ni zgodilo.
EU direktivo o energetski učinkovitosti sprejela 2012
Študija iz leta 2013 potrjuje ekonomsko upravičenost začetka uporabe odpadne toplote iz Nuklearne elektrarne Krško (Nek), ki že 32 let »ogreva« le Savo. Ker bo objekt deloval še vsaj do leta 2043, v Gen energiji državo pozivajo, naj v oceno možnosti za soproizvodnjo elektirke in toplote uvrsti tudi jedrsko elektrarno.
EU je direktivo o energetski učinkovitosti sprejela oktobra 2012. Slovenija je decembra 2013 napovedala, da bo iz ocene možnosti za uporabo soproizvodnje izvzela vse objekte, ki jih direktiva dopušča; tudi jedrske elektrarne. Na ministrstvu za infrastrukturo nam na konkretno vprašanje o njihovem pogledu na neizkoriščanje toplote iz Neka v smislu podaljšanja njenega obratovanja niso odgovorili. Pojasnili so le, da pripravljajo metodologijo za popis »stroškov in koristi ukrepov učinkovitega daljinskega ogrevanja«.
»Slovenija je prevzela evropsko direktivo, ki soproizvodnjo energije iz Neka ne šteje za nekaj pozitivnega,« pravi Jože Špiler, direktor tehničnega sektorja in investicij v Gen energiji: »Julija smo ministrstvu dali pobudo, da v oceno vključi tudi možnost soproizvodnje iz Neka.«
Pozitivni učinki ogrevanja
Študija Sipro Inženiringa iz leta 2013 namreč razkriva pozitivne finančne učinke prehoda na daljinsko ogrevanje. Cena proizvodnje megavatne ure toplote v Neku bi bila dražja le od proizvodnje toplote s premogom (grafika). Z davkom 66,5 milijona evrov vredna investicija v gradnjo omrežja v Brežicah in Krškem (občini načeloma podpirata projekt) bi se po ocenah iz leta 2013 povrnila v 11,7 leta. Še hitreje, zgolj v 1,8 leta, bi se izplačal vložek v odvzem pare za industrijo (Vipap in Krka).
Ob ogrevanju dveh posavskih največjih mest bi ob konicah potrebovali od 80 do 100 od skupaj 2000 megavatov toplotne moči reakotrja Neka.
»Izračuni kažejo, da bi se v primeru potrebe po 10 megavatih toplotne moči, električna moč elektrarne zmanjšala za približno megavat. To ni velika izguba,« pravi Špiler: »Če bi hoteli s toploto iz Neka oskrbeti tudi Novo mesto, bi potrebovali dodatnih 200 MW toplotne moči. Ogrevanje Ljubljane ali Zagreba pa bi bilo smiselno predvideti pri gradnji Neka 2.«
O ogrevanju iz Neka 2
Ekonomsko gledano je bolj upravičeno ogrevanje bližnjega Zagreba. Če bi za Hrvaško prestolnico zagotovili dodatno 600-megavatno preskrbo s toploto iz Neka (kolikor je v eni izmed različic predvideno tudi za Ljubljano z okolico, Zasavjem in Celjem), bi po ocenah iz leta 2008 v zrak na leto izpustili 430.000 ton manj CO2. Skupna številka sicer pomeni 3,5 odstotka ciljnega izpustka CO2 v Sloveniji za leto 2020 (12.117.000 ton CO2).
Če bi se Slovenija odločila za izkoriščanje toplote iz Neka 1 za daljinsko ogrevanje, bi nadgradnjo na sistemu elektrarne lahko najprej izvedli med remontom 2018. Pred tem bi morali potencialni investitorji (Gen energija, občini, upravljavca kotlovnic in podjetja) doseči dogovor o financiranju: »V dveh letih je mogoče zgraditi celotno omrežje,« ocenjuje Špiler.
Malo daljinskih sistemov
V svetu iz okoli 60 jedrskih reaktorjev ogrevajo bližnja mesta tudi v Švici, Španiji, na Madžarskem, v Kanadi, Rusiji in na Slovaškem. Na Finskem načrtujejo 90 kilometrov dolg toplovod do Helsinkov.
Zdaj asistentka in raziskovalka na krški fakulteti za energetiko Urška Novosel je leta 2011 v diplomski nalogi zapisala, da je manj kot odstotek toplote proizvedene v jedrskih reaktorjih uporabljene za daljinsko ogrevanje, industrijsko toploto in razsoljevanje: »Vidimo, kakšen vpliv ima na trgu s plinom lahko politika. Ta toplota pa je naš vir enegije, škoda da se ga ne izkorišča.«
Podobno meni tudi profesor na ljubljanski strojni fakulteti in predsednik Slovenskega društva za daljinsko energetiko Alojz Poredoš: »Da se s toploto iz Neka ogreva le Sava, je vsekakor slaba rešitev.« Poredoš pravi, da v evropskih državah povprečni delež ogrevanja z daljinskimi sistemi znaša 17 odstotkov: »V razvitih državah, kot sta Danska in Islandija, presega 40 odstotkov. V Sloveniji smo pri okoli 10 odstotkih, največja sta Tetol in Teš. Stanje se počasi izboljšuje predvsem z novimi sistemi na lesno biomaso; v zadnjem desetletju se je delež povečal za 1,5 odstotka.«
