Peter Olesen, EIT: Evropa mora razviti svoj model spodbujanja inovacij

Ljubljana – V Evropi moramo razviti skupno kulturo inoviranja, pravi profesor Peter Olesen, predsednik upravnega odbora Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT), ki se je udeležil regijskega BioCampa v Ljubljani. »Ne moremo kar posnemati kitajskega, korejskega ali ameriškega modela. Lahko pa se od njih kaj naučimo,« še dodaja.

Kako učinkovita je Evropska unija pri uvajanju inovacij na trg?

Jasno je, da v primerjavi z državami in regijami kot so ZDA, Južna Koreja, Kitajska ali Japonska, Evropa zaostaja. Čeprav je bila Evropo dolgo vodilna v znanosti in ima svetovno cenjene univerze, kakovostno znanstveno produkcijo, dobre izobraževalne sisteme, uveljavljena podjetja v nekaterih sektorji, je šibka pri povezovanju vsega tega znanja in kompetenc v velike inovacije. Ena od razlag je tudi ta, da so inovacije in podjetništvo povezani z zgodovino, s kulturo in tradicijo, ki pa je v Evropi precej raznolika. To pomeni, da je evropska infrastruktura za inovacije zelo razpršena.

Razviti moramo skupno evropsko kulturo inoviranja. Ne moremo kar posnemati kitajskega, korejskega ali ameriškega modela. Lahko pa se od njih kaj naučimo. V Evropi moramo stopiti skupaj in ustvariti inovacijske ekosisteme, ki bodo delovali na dolgi rok.

V okviru Sandozovega regijskega BioCampa, ki ste se ga udeležili, ste govorili o evropskem modelu podjetniškega inoviranja. Kakšen je ta model?

Model izhaja še iz prejšnje Evropske komisije, pod vodstvom Manuela Barrosa, ki je ugotovila, da v Evropi ne inoviramo dovolj. Zato so si zastavili, da mora Evropa ustvariti nekaj takega kot je MIT (Massachusetts Institute of Technology) v ZDA. Tako je nastal Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo, ki deluje na različnih lokacijah po Evropi v obliki t. im. skupnosti znanja in inovacij – KIC (Knowledge and Innovation Community), in sicer na različnih področjih, kot so okolje, zdravstvo, energija in surovine. Pomembno gonilo inovativnosti je po naše izobraževanje, ki je enako močno kot tehnologija in gospodarstvo.

Vedno je veljalo, da morajo podjetja in univerze sodelovati, a to se je z leti osredotočilo predvsem na tehnologijo in raziskovanje, medtem ko je izobraževanje izpadlo. Ker v EIT verjamemo, da je izobraževanje enako pomembno, smo se usmerili v povezovanje trikotnika gospodarstvo, raziskovanje in izobraževanje. Zato smo v programu Obzorje 2020 dobili tudi 2,7 milijarde evrov za razvoj novih skupnosti znanja in inovacij. To kaže na našo vlogo pri spodbujanju inovativnosti, ki nam jo pripisuje komisija.

Ima enotni evropski patent pri vsem tem lahko pozitivno vlogo?

Za partnerje, ki delujejo v posamezni skupnosti znanja in inovacij, je vsekakor prednost, da je sistem enostaven. Ni pa to odločilno za delovanje EIT in KIC-ov, saj je vprašanje lastništva intelektualne lastnine urejeno znotraj posamezne skupnosti znanja in inovacij, ki delujejo kot samostojne pravne osebe.

Katere države so po vaše lahko vzor spodbujanja inovacij?

Po svetu imamo različne inovacijske strukture, tako so na primer ZDA vedno veljale za mater zagonskih podjetij. Seveda lahko gledamo v silicijevo dolino za vzore, a na dolgi rok bomo morali v Evropi poiskati svoj model. Če na drugi strani pogledamo med azijske tigre, na primer v Južno Korejo, vidimo, da so svoj sistem gradili od zgoraj navzdol in razvili velike konzorcije sodelovanja med akademsko sfero in industrijo. A tudi oni ugotavljajo, da to ni model prihodnosti, saj taka sodelovanja postanejo okorela in niso več dovolj konkurenčna. Zato je bilo lani zelo zanimivo slišati novega predsednika Južne Koreje, ki je najavil, da se bodo usmerili v inovativno podjetništvo.

Kaj se torej lahko Evropa nauči od države, ki je bila zelo uspešna s starim modelom in se je hitro odločila za njegovo spremembo, o čemer se v Evropi le pogovarjamo? Po moje je Južna Koreja za Evropo zanimiv primer dobre prakse, ki lahko zelo hitro sprejme pomembne odločitve. V Evropi je težava prav v počasnem sprejemanju odločitev, za čemer stoji kompleksnost 28 držav članic EU.

Kaj pa v Evropi, katera od držav izstopa po inovativnosti in bi lahko bila primer dobre prakse za ostale članice EU?

V velikih državah, kot so Nemčija, Velika Britanija in Francija, imajo veliko novih znanstvenih in podjetniških parkov, inkubatorjev idr., ki pa so precej razpršeni po Evropi. Kazalci uspešnosti na primer kažejo, da je Nemčija gospodarsko močna, a to ni nujno merilo uspešne inovativnosti. Evropska unija vsako leto objavlja t. im. pregled inovativnosti (Innovation Scoreboard), ki kaže inovacijsko učinkovitost posameznih članic, a je to po moje bolj prikaz pripravljenosti za inovacije. Če pogledamo vodilne inovatorke, kot so Švedska, Danska, Finska in druge, vidimo, da ta kazalnik ne prikazuje učinkov inovacij na družbo, kot sta ustvarjanje novih delovnih mest in gospodarska rast.

Na primer Švedska je tudi med svetovno gospodarsko krizo uspešno rasla in postala gospodarsko močnejša, medtem ko je Dansko kriza gospodarsko prizadela, obe pa sta v vrhu po inovativnosti. Tako torej pregled inovativnosti kaže bolj, kako določena država spodbuja inovativnost, kakšno ima infrastrukturo, zakonodajo na tem področju itd.

Kako na Danskem spodbujate inovativnost?

Pred 15. leti smo spremenili paradigmo, saj so se politične stranke zedinile, da je največji izziv za majhno državo in lokalno gospodarstvo, kako smo globalno konkurenčni. Odločili so se za močne naložbe v raziskave in inovacije in to je bilo prvič, ko je bilo več denarja namenjenega sodelovanju med industrijo in akademsko sfero. Namesto klasičnega raziskovalnega sveta smo oblikovali svet za strateške raziskave, ki je namenjen raziskavam čez mejo s sodelovanjem uporabnikov.

Ustvarili smo kar nekaj vzorčnih sodelovanja med univerzami in podjetji, včasih tudi s kupci. Pred tremi leti pa se je vlada odločila, da je treba narediti naslednji korak, z večjim poudarkom na inovacijah. Tako so ustanovili inovacijski sklad, ki poleg strateških raziskav vlaga tudi v zagonska podjetja. Cilj pa je več podjetniških inkubatorjev, ki ta podjetja razvijajo. Na nacionalni ravni smo se usmerili v mala in srednja podjetja, ki so gonilo inovativnosti.

V Sloveniji v zadnjih letih vse bolj raste pomen zagonskega okolja in zagonskih podjetij za inovativnost. Kaj menite, je to prava pot?

Spodbujanje mladih, da razvijajo svoje ideje, ki imajo poslovni potencial, si upajo riskirati ter želijo ustanoviti svoje podjetje, je zelo pomembno. To je zelo dober začetek, saj se tako sprošča ustvarjalnost. A v resničnem življenju je za podjetništvo potrebno več, saj to zahteva tudi določena znanja, ki pa jih lahko imajo drugi v podjetniškem ekosistemu. Prav to počnemo znotraj KIC-ov, kjer gradimo inkubatorje, podjetniške pospeševalnike, kjer se srečujejo in sodelujejo ljudje različnih profilov in pomagajo mladim, kreativnim idejam, da preskočijo v poslovni svet.

Velik izziv pa je, da menedžment KIC-a iz svojega portfolia izbere najboljše in jim pomaga najti investitorje. Kajti največji izziv v Evropi je prav pridobivanje tveganega kapitala. A sem optimističen, saj imamo veliko dobrih idej in v enem izmed KIC-ov jim je uspelo pridobiti že več kot 60 milijonov investicij. Prepričan sem, da se bo to v prihodnjih parih letih še pospešilo. Prav tako me veseli, da so univerze, ki so vključene v skupnosti znanja in inovacij, postale bolj prilagodljive in podjetniško usmerjene pri oblikovanju svojih študijskih programov. Slovenija je del novega KIC-a s področja zdravstva, kjer imate po moje velike možnost. Vsaj glede na to, kar sem izkusil na Sandozovem BioCampu v Ljubljani.