Tiskane izdaje
Nazadnje sva se srečala, ko ste v parlamentu čakali na obravnavo zahteve državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu o gospodarskih zbornicah v matičnem odboru. Kot svetnik v državnem svetu ste zlobirali odložilni veto na nedavno sprejeto novelo zakona, češ da ta še vedno postavlja Trgovinsko zbornico Slovenije v podrejen položaj glede na Gospodarsko zbornico Slovenije. Odbor za gospodarstvo je vašo utemeljitev preslišal, zahtevo pa praktično brez razprave zavrnil. Kaj se je zgodilo?
Saj sem pričakoval, da bo tako, čeprav se vidi iz aviona, kako je ta zakon krivičen do trgovinske zbornice kot edine nove zbornice, ki je izpolnila merila za reprezentativnost. Politika se obnaša tako, da se na zanjo marginalnih zadevah koalicija pač noče skregati med seboj. Gre za partijsko disciplino, ki polaga male žrtve na oltar skupne vladavine. Jutri bo o zakonu vnovič odločal parlament. Zmagamo lahko le, če se jih ne zbere dovolj. Sicer bo glasovalni stroj deloval. (Dan po pogovoru je DZ ponovno odločal o noveli zakona o gospodarskih zbornicah in gladko potrdil svojo prejšnjo odločitev, op. p.)
Kaj boste storili, če vam parlament ne bo prisluhnil?
Ker smo trdno prepričani, da imamo prav, bomo uporabili vsa pravna sredstva, da bomo to dokazali na sodišču. Dokončne strategije še nismo izdelali, a verjetno bomo šli še enkrat pred ustavne sodnike. Ne nazadnje se nam poleg krivice dela tudi velika materialna škoda. Zakon zdaj dopušča, da pravni subjekt, v tem primeru GZS, sam sebe vodi in upravlja, kar je unikum. Mi kot zakoniti solastniki pa smo praktično brez vsake možnosti soupravljanja. Kar je toliko bolj skrb zbujajoče, ker se s premoženjem, ki ni majhno in je popolnoma brez obveznosti, gospodari tako, da nastaja izguba; v dveh letih je je bilo 3,4 milijona evrov.
Koliko pa je vredno premoženje GZS in kolikšen bi moral biti delež TZS kot enega od dveh enakovrednih dedičev GZS?
Nimamo podatkov, kooperativnost GZS je tu na ničli. Dobili smo samo bilanco stanja iz revizijskega poročila, tam pa so knjigovodske kategorije. V tem trenutku ni nobenih cenitev, niti ne poznamo razlogov za izgubo. Nič ne vemo o bilanci uspeha, čeprav gre za premoženje, ki ni olastninjeno. Žal moram reči, da tu asistira država, ki z enim članom v odboru prevzema soodgovornost za slabo upravljanje. Tako tudi ne vemo, kakšen bi moral biti naš delež. Gospodarska zbornica in trgovinska zbornica bi morali biti enakopravni lastnici, v resnici pa smo mi pastorka v tem družinskem drevesu.
Ali sploh komunicirate z vodstvom GZS?
No, treba je reči, da sta to dve različni zadevi, ki ju strogo ločujemo. Pri drugih projektih - v odnosih do vlade, znotraj ekonomsko-socialnega partnerstva - dobro sodelujemo, to pa je zgodovina, ki jo je treba razrešiti. Pravzaprav nismo v sporu z GZS, ampak z zakonodajalcem, za katerega menimo, da ni pravično razdelil premoženja in pravic nekdanje obvezne GZS.
Zadnjič v parlamentu vas je spremljal izvršni direktor TZS Samo Roš. Ki pa je zdaj že bivši na tej funkciji. To pomeni, da ste v dveh letih, odkar obstaja TZS, zamenjali že tri izvršne direktorje.
Tako je, zdaj imamo vedeja. To je gospa Mija Lapornik, bo v. d. izvršnega direktorja naslednjo polovico leta.
V čem je problem te funkcije? Kako lahko zbornica z malo ekipo, ki mora delati res racionalno, deluje v takih okoliščinah?
Tako zbornico je teže voditi kot tisto, v kateri se cedita med in mleko. Konstituirana je bila na prostovoljni odločitvi članov in ves čas posluje po interesnem načelu. V konkurenčni zbornici se članstvo osipa, mi smo si postavili cilj, da ga zdaj, ko smo dosegli reprezentativnost, vsaj ohranjamo. Kar pomeni, da je to izjemno zahteven projekt, ob vseh zunanjih težavah in neposluhu države za nov subjekt. Zahtevnost vodenja take zbornice je čisto drugačna kot pri obveznem članstvu ali pri tistih, ki s pomočjo politike sedijo na bogati doti. To zahteva večjo angažiranost in vsakodnevno dokazovanje porabe težko prisluženega denarja članic.
Kritični ste do dela GZS. Kakšno pa je finančno poslovanje vaše zbornice? Ali dela pozitivno?
Naš cilj je povečati delež samofinanciranja zbornice. Začeli smo zgolj z zbranimi članarinami, nato pa smo vire dopolnjevali z iztržki od projektov, ki jih opravljamo za naše člane. Članarine so ta trenutek še glavni vir, okoli 80 odstotkov prihodka - čeprav naši člani plačujejo dve tretjini manj, kot so prej v GZS -, petino pa zberemo s tržnimi projekti. V perspektivi načrtujemo, da bo razmerje 50 : 50. Smo mlada zbornica, projekte še nastavljamo. Hočemo biti specializirani z visoko kakovostnim servisom. Vključujemo samo trgovino in spremljajoče dejavnosti, ne gremo v preveliko širino, ker bi bil potem servis slabši in delovanje bistveno dražje. Več storitev opravljamo za male kot za velike, saj velike zanima predvsem spremljanje zakonodaje, sistemske spremembe, socialni dialog, pri malih pa je bolj izražen interes po reševanju drobnih operativnih problemov, ker sami nimajo bogatih spremljevalnih služb.
Pravite, da je vaš cilj ohranjanje članstva. Koliko članov imate, kakšni so trendi?
Po zadnjih podatkih imamo 7150 prostovoljnih članov. Za primerjavo: za reprezentativnost smo jih potrebovali okoli 5600.
Ali ima po vašem mnenju trgovina, ki je bila nedvomno vodilna sila tranzicijske koncentracije, v slovenskem gospodarstvu ustrezen položaj glede na delež zaposlenih in delež v BDP? Ste predstavniki trgovine dovolj poslušani in slišani pri oblikovalcih ekonomske politike?
Trgovina je pomemben ekonomski spodbujevalec, in to ne samo v deležu, ki ga prispeva v BDP, torej okoli 20 odstotkih, ampak pospešuje tudi proizvodnjo, ki stoji za njo. Je glavni nosilec in promotor slovenske proizvodnje v vseh panogah - tehnični, živilski, tudi lesni -, ki so se že močno globalizirale. Torej bi morala biti njena vloga še večja.
V kakšnih odnosih ste s ključnimi ministri, denimo z gospodarskim, Matejem Lahovnikom? Vemo, da njegov predhodnik Andrej Vizjak trgovcem ni bil naklonjen.
Po mojem ministri razumejo vse, vedo, kje so problemi in kaj bi bilo treba narediti. A zaradi želje po všečnosti celotne vlade zavestno sprejemajo ukrepe, ki niso najboljši. V Sloveniji vsi odobravamo reforme na načelni ravni, ko posežejo v naše pridobljene pravice, pa smo vsi proti. Sicer lahko rečem, da je minister dostopen, da posluša, da tudi uspešno zadržuje nekatere populistične ukrepe, ki bi jih kdo drug sprejel, a bi zmanjšali konkurečnost gospodarstva.
Ali je trgovina v primerjavi z lanskim letom, ko so jo vsi obtoževali za visoko inflacijo, izboljšala svoj ugled?
Trgovina je najbolj priročen krivec za vse težave v družbi. Dokler so cene rasle, je bila dežurni krivec, zdaj, ko padajo, pa je še nihče ni pohvalil, ker pomaga ljudem z akcijami in zniževanjem cen.
Obtožbe so letele predvsem na račun visoke koncentriranosti trgovine. A tržna struktura se spreminja. Ali imate mogoče kakšne sveže podatke o tržnih deležih, je res, da se povečuje število velikih in se zmanjšujejo njihovi deleži? Da raste delež diskontov?
Slika bo jasna po zaključnih računih, zdaj lahko govorim le o ocenah. Z vstopom diskontov v Slovenijo se ni zgodilo nič presenetljivega, struktura ponudbe postaja v celoti primerljiva s strukturo v najrazvitejših ekonomijah. Nove konkurence trgovci ne jemljemo kot nekaj bogokletnega - za razliko od nekaterih. Zavedamo se, da so možnosti za našo nadaljnjo rast na tujih trgih, saj smo na domačem dosegli, kar je bilo mogoče. Vse najbolj propulzivne družbe so vlagale na nove trge in svoj uspešen model prenašale v druge države. Na nedavni strateški konferenci je padlo vprašanje, zakaj na primer ne delamo vsi tako, kot ena od uspešnih internetnih trgovin. Nekateri pač težko razumejo, da vsak subjekt razvija svoj model, uspešnost pa dokazuje predvsem z internacionalizacijo poslovanja. To je tudi ena izmed glavnih hib velikega dela slovenske industrije, ki postaja s klasično obliko izvoza vse manj konkurenčna.
Omenili ste spletno trgovino, katere delež se tudi povečuje. Je to potencialno velika konkurenca klasični trgovini, morda celo nelojalna? Je primerna za vse panoge?
Kaj pa je spletna trgovina? To je v bistvu nadaljevanje kataloške prodaje po nekem sodobnejšem mediju. Katalog smo dobili po pošti, zdaj pa je ponudba na internetu. Že kataloška prodaja je imela svoj tržni delež, spletna prodaja ga bo s še večjo prodornostjo zagotovo povečala. Ciljne skupine različnih ponudnikov so različne, se pa vedno bolj prepletajo: velike trgovine se na primer bolj usmerjajo v zadovoljevanje celotnega spleta potreb, postajajo zabaviščni centri, v diskontih je najpomembnejša cena. Prodaja prek spleta raste predvsem pri porabnikih, ki jim primanjkuje časa. Sicer pa bo klasična trgovina še v ospredju, ker ljudje potrebujemo dodatne informacije o izdelkih, želimo si jih v živo ogledati, jih preizkusiti, primerjati z drugimi. Širjenje različnih kanalov ponudbe koristi predvsem kupcem in to moramo trgovci upoštevati pri iskanju novih poti do vse zahtevnejšega in bolj ozaveščenega potrošnika.
Se vam torej ne zdi, da gre za nelojalno konkurenco, če nekdo vse, kar ste našteli, opravi v trgovini, potem pa kupi izdelek po spletu, po ceni, ki je zaradi nižjih stroškov spletne prodaje nižja?
Potem je nelojalna konkurenca tudi, če greste v eno trgovino, si ogledate izdelek, zberete informacije o njem, potem pa ga kupite v drugi, kjer vam dajo še 10 evrov popusta. To je običajna konkurenca, le ponudba gre po različnih medijih. Vsak, ki plačuje davke in posluje transparentno, v skladu z zakonom, je dobrodošel konkurent. Gledati moramo namreč predvsem s stališča potrošnika, ne ceha.
Skrb za potrošnika je visoko na vaši lestvici vrednot?
Potrošnik mora biti v ospredju. Kadar ocenjujemo lojalnost oziroma nelojalnost konkurence, moramo gledati z vidika potrošnika in transparentnosti poslovanja. To sta dva atributa. Zame je nelojalna konkurenca, če nekdo zahteva, da moram imeti navodila v slovenščini, nekdo na internetu pa lahko prodaja v tujem jeziku. Pomembno je, da so na trgu spoštovani isti zakoni, plačane iste dajatve, vse drugo pa je iskanje poti do potrošnika in njegovih potreb.
Lani ste napovedovali, da boste skupaj s potrošniško organizacijo pripravili kodeks dobrih trgovskih praks. Je še v igri?
To nas čaka v prihodnjem letu. Zakaj kodeks? V Sloveniji imamo kup zakonov, ki ščitijo potrošnika. Povzeti so bili po evropskih direktivah, ki dopuščajo zelo široko interpretacijo. Žal pri nas inšpekcijske službe niso razvile standardov, ki bi postavili nekakšne meje dopustnosti. In ker smo Slovenci navajeni na zelo podrobna navodila in tolmačenja, prihaja do tega, da je do določene meje vse dovoljeno, nato kot posledica nekega dogodka, ki je bil odmeven v javnosti, politika s svojimi interesi poseže v delovanje inšpekcijskih služb in začne se lov na čarovnice.Interpretacije zakonov se prično ožati in naenkrat ni nič več dovoljeno. Na primer: v zakonu o varstvu potrošnikov je določba, da je vsak poskus zavajanja potrošnikov nedovoljen. Kje je meja? Če to interpretiramo v najožjem smislu lahko prepovemo kar celotno oglaševanje. Prav zato smo se odločili, da bo trgovski ceh skupaj z marketinškim poskušal definirati standarde, ki bodo v pomoč tako trgovcem kot državnim nadzornikom.
Zdi se, da je gospodarska kriza trgovino prizadela manj kot industrijo, gradbeništvo.
To ni res. Znotraj trgovine je precej razlik, kar dokazuje statistika. Tu je živilska trgovina, katere skupni obseg prodaje v letu 2009 ni upadel, saj je poraba hrane na ravni iz leta pred tem. A to še ne pomeni, da je v lahkem položaju. Na trg so vstopali novi ponudniki, diskonti, torej se je prodaja porazdelila med več udeležencev. Trgovina z gorivi se je zmanjšala za 40 odstotkov, s pohištvom za 21, z avtomobili za okoli 30 odstotkov. V preteklosti smo trgovci pretežni del aktivnosti usmerjali v dvig servisa za kupce, v zadnjem letu pa spet prihaja v ospredje cena kot glavni faktor konkurenčne prednosti. Tako pričakujem, da se bo tudi tam, kjer prodaja ne bo padla, predvsem na račun akcijskih prodaj dobiček občutno znižal. Trgovina ni torej nič manj prizadeta kot industrija, res pa je, da so v industrijo bolj usmerjene oči politike in s tem tudi ukrepi.
Morda zato, ker v trgovini ni bilo stavk, neizplačevanja plač, ne odpuščanja?
Ampak v trgovini tudi ni bilo bolnikov, ki bi jih država na različne načine umetno vzdrževala pri življenju. Kriza je samo izpostavila slabosti v podjetjih, ki so bile v obdobju rasti prikrite. Sam podjetij ne ločujem na industrijska, trgovska, igralniška, ampak na dobro in slabo organizirana. V krizi so se z redkimi izjemami povečale predvsem težave tistih podjetij, ki so poslovale na robu rentabilnosti že v konjukturi.
Nelikvidnost je ena poglavitnih težav v tem času. Kako je s tem v trgovini, kako je s plačilnimi roki, plačilno nedisciplino?
Likvidnostne težave so neodvisne od branže. Tako se nelikvidnost po verigi seli iz ene dejavnosti v drugo in na koncu zajame vse, razen države, ki si pač vzame, kolikor potrebuje. V zadnjem času država sprejema številne zakone, s katerimi bi sama sebe prisilila v boljšo plačilno disciplino. Žal pa ne najde moči da bi sprejela zakone, ki bi generalno zaščitili upnike.
Saj trgovina prodaja končnemu potrošniku, kupec pride v trgovino in plača ...
Kaj pa veletrgovina, ki je poleg specialistov tudi del poslovanja večine trgovcev? Pa tudi velik delež kreditiranja občanov, bodisi preko kartic zaupanja bodisi preko drugih oblik kreditiranja, se izvaja mimo bank. Tu so še drastični upadi dejavnosti za več deset odstotkov. Ob tem smo trgovci pripravili številne ukrepe, večkrat smo bili na vladi, ponujali načine, kako bi zaščitili upnike. Nerazumno dolgi sodni postopki namreč koristijo predvsem dolžnikom. Tako predsednik države kot premier sta bila pripravljena podpreti naša prizadevanja, žal pa je bila podpora pristojnih ministrov bolj načelne narave. Pri pristojnih obstaja strah, da bi se lahko posameznemu dolžniku zgodila krivica, ne moti pa jih da se stotisočim upnikom krivica dogaja vsak dan.
Ste lahko konkretni?
Predlagali smo instrument za zavarovanje terjatve, ki bi bil bolj obligatoren, nekaj podobnega, kot je npr. hrvaška zadolžnica ali neke vrste menica. Jasno je, da vsak tak instrument lahko nekdo v določenem trenutku zlorabi. A, poglejte, poslujemo tudi na hrvaškem trgu, pa sam nisem bil priča še nobeni zlorabi, upnik pa je tam bistveno bolje zaščiten. Tudi Lesnina ni od nobenega dolžnika, ki je dober plačnik, zahtevala zadolžnice, niti je od nje ne zahtevajo upniki. Zadolžnico morajo izdajati predvsem tisti, ki so slabi plačniki, ne pa dobri. Čeprav se nam lahko zgodi, da bodo šla zaradi slabih podjetij tudi dobra v stečaj zaradi verižnega efekta. Druga stvar, ki jo je treba nemudoma spremeniti v našem gospodarstvu, je sprememba delovnopravne zakonodaje. Vztrajamo, in pri tem smo v vseh delodajalskih organizacijah enotni, da se hkrati z vprašanjem povečanja minimalne plače odpre vprašanje delovnopravne zakonodaje v smeri večje fleksibilnosti delovnega mesta, take, kot jo poznajo skandinavske države. Podjetja lahko na globaliziranem trgu poslujejo samo s takšnim številom zaposlenih, kot jih priznava trg. Socialne programe pa je dolžna izvajati država. Eden najslabših ukrepov vlade je bil ukrep subvencioniranja delovnega časa ki se je kot bumerang vrnil v obliki delavskega nezadovoljstva. V celoti je razvrednotil delo, saj je plače zaposlenih, ki so delali, praktično izenačil s tistimi, ki so bili doma. Tudi če bi obstajala ekonomska možnost, da bi minimalno plačo dvignili na 600 evrov, kot to zahtevajo sindikati, s tem ne bi odpravili nezadovoljstva zaposlenih v primeru, ko je nedelo podobno ali celo enako nagrajeno.
Kako gledate na odnos bank do komitentov? Trpi investicijska dejavnost?
Trgovina deli usodo drugi dejavnosti. Banke imajo denar in so ga pripravljene plasirati, ampak samo subjektom, pri katerih obstaja velika verjetnost, da ga bodo lahko vrnili. Če pa je nekdo v času konjunkture delal brez dobička in se mu je zdaj posel osul za 30 odstotkov in nima ustreznih zavarovanj, pač ne more pričakovati kredita. Kar je prav; tu se bankam dela krivico, ko se jih obsoja. Večji problem so pri nas bančne obrestne mere. Še lani so bile primerljive z obrestnimi merami v najrazvitejših državah v EU, zdaj pa so pri nas nenormalno zrasle in skoraj za dvakrat presegajo one v razvitem delu EU. Obstaja nevarnost, da bodo domačim bankam ostali samo slabši komitenti, ker bodo vsi dobri raje vzeli kredite pri tujih bankah.
Kako ocenjujete druge protikrizne ukrepe vlade? Kaj še manjka? Vaš kolega Bine Kordež iz Merkurja ves čas poudarja, da bi morala država z ukrepi spodbujati potrošnjo.
Tudi moje pripombe gredo v tej smeri. Da v tem trenutku dobro delajo države, ki podpirajo potrošnjo in s tem prek davkov povečujejo prilive v proračun. Gospodarstva, ki so najbolj uspešna v spopadu s krizo, so šla v kombinirane ukrepe, glavni poudarek pa je bil na spodbujanju porabe, pri čemer naj posebej omenim Avstrijo in Nemčijo. Ti dve državi pri prodaji investicijskih dobrin kot so avtomobili ali pohištvo dosegata rast, mi pa večdesetodstotni padec. Trgovinska zbornica je predlagala pospeševanje prodaje skozi subvencije obrestne mere. Obrestne mere, ki so, kot sem že dejal, skoraj dvakrat višje kot v tujini, zavirajo tako kredite firmam kot prebivalstvu. So nevzdržne za kakršno koli spodbujanje potrošnje. Osebno sem bolj pristaš tega, da se rešuje generalno vse oblike potrošnje neselektivno, ne po segmentih, branžah, regijah. Celotna Slovenija je v težavah in samo dobra podjetja jo lahko izvlečejo. Bi pa vlado pohvalil za to, ker je kljub številnim pritiskom zavračala ideje o povečevanju DDV, ker je trezno ocenila, da bi bila ogromna škoda za gospodarstvo in potrošnike. Slovenija je majhna, tujina je blizu, zato davčne stopnje ne smejo biti višje, kot so čez mejo. Cene morajo ostati konkurenčne, če hočemo ohraniti kupno moč in porabo doma, z njo pa davke, ki so največja postavka v proračunu.
V trgovini se po decembru leto pozna. Kako uspešen je bil po vašem mnenju? Kaj je pričakovati v letu 2010?
December težko komentiram. V primerjavi z drugimi meseci bo zagotovo boljši, glede na lanski december pa bo slabši. Zavedati se moramo, da se tudi potrošnik počasi spreminja, kupuje bolj premišljeno, zaveda se odgovornosti do sebe, do svoje družine, skrbi ga za prihodnost. Zato je bolj previden, začutiti mora priložnost. Vrednote se spreminjajo. Drži sicer teza, da krize niso zakuhali preprosti ljudje, res pa je tudi, da je konjunkturno napihovanje, dokler je trajalo, nadpovprečno povečevalo plače, potrošnjo, proizvodnjo - vsem. Streznitev pa je huda.
Iz tiskane izdaje Dela FT
