Tiskane izdaje
Najbolje obveščeni so v Velenju zatrjevali, da je bilo že vse dogovorjeno: da bo država vendarle – vnaprej oprostite citiranemu izrazu – dopustila petdesetodstotno povečanje Gorenjevega kapitala. Z njim bi lahko tovarna gospodinjskih aparatov krenila v širitev s prevzemom katerega izmed evropskih podjetij. Načrtovani »timing« je (bil) skoraj idealen; medtem ko se število samostojnih blagovnih znamk bele tehnike v zadnjih letih hitro zmanjšuje, se najbolj znana Gorenjeva konkurenta v Evropi ukvarjata predvsem z zapiranjem dveh velikih proizvodnih obratov v Nemčiji. Tudi denar je (bil) že pripravljen v kovčkih uradnikov Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD).
In potem, dodajajo, se je nekaj ur pred skupščino »nekaj« spremenilo. Epilog je znan: uprava Gorenja na čelu s Franjem Bobincem je morala »popraviti« svoj predlog in se sprijazniti s trikrat manjšim povečanjem kapitala. Sedanji lastniki na čelu s paradržavnim skladom so se odločili za razvoj skupine, ki letno obrne okrog 230 milijard tolarjev, nameniti 1,83 milijarde tolarjev. Za primerjavo: to je skoraj za milijardo tolarjev manj od vložka dveh državnih gospodarskih družb v kranjski Iskraemeco v prisilni poravnavi.
Četudi kot davkoplačevalci skušamo razumeti državno skepso ob izgubi kontrolnega deleža delnic v Gorenju, kar bi vsaj v teoriji znižalo iztržek od njihove morebitne prodaje, je na dlani, da bi morala država tokrat dati prednost razvoju ene pravih slovenskih multinacionalk.
V to nas pravzaprav prepričujejo tudi argumenti Kapitalske družbe, ki bi lahko izgubo prevzemne premije s sočasno rastjo skupine dolgoročno nadoknadila tudi kot portfeljski vlagatelj. Katera prevzemna tarča bi se bila sploh pripravljena razkriti največjemu lastniku, ki za pomembnejšo odločitev potrebuje skoraj pol leta časa? Tudi argument o neznani dokapitalizacijski ceni delnice izzveni v prazno, če Bobinac še tri dni prej v intervjuju za Sobotno prilogo Dela izjavi, da bo cena blizu tržne.
Izgubili so vsi. Gorenje, ki bo moralo večje načrte preložiti za najmanj leto dni; Kad, ki se je izkazal kot čuden lastnik; in država, ki je velikim podjetjem v njeni lasti in njihovim zaposlenim dala vedeti, da lahko tik pred zdajci spremeni že dogovorjeno odločitev o njihovih ključnih razvojnih usmeritvah.
