Je bila prenova Betnave 
že v osnovi zgrešena?

Maribor – Projekt prenove baročnega dvorca Betnava v lasti mariborske nadškofije je bil v osnovi nedonosen in zato ne bi omogočal poplačila vložka v prenovo, pravi direktor podjetja Granit Peter Kosi. Čeprav del krivde gotovo nosi propadli Vegrad, ki ni izpolnil pogodbenih zahtev, pa krivdo za propad projekta nosi tudi nadškofija, ki se je lotila 11 milijonov evrov težkega posla skoraj brez lastnega kapitala in s partnerjem, kot je Vegrad, opozarja direktor Granita iz Slovenske Bistrice, ki je tudi sam kandidiral za izvajalca del. »Zdaj smo veseli, da nismo bili izbrani,« je povedal Peter Kosi. Granit tudi ne namerava nadaljevati obnove dvorca, saj nadškofija za to nima denarja. »Dali smo ponudbo, a pod tako čudnimi pogoji ne nameravamo sodelovati,« je povedal Kosi.

S primerom se ukvarjajo tudi kriminalisti, in sicer zaradi domnevnega ponarejanja listin. Ovadbo je podalo ministrstvo za gospodarstvo, saj je prenova delno financirana z evropskim denarjem, izkazalo pa se je, da so v družbi Betnava vlagali zahtevke za izplačilo z dokazili o opravljenih delih, ki pa v resnici niso bila opravljena. Ministrstvo zato zdaj od družbe zahteva vračilo nekaj manj kot dva milijona evrov sredstev in je na sodišče vložilo zahtevo za izvršbo.

Ta pa bo težko izvedljiva, saj je od januarja letos podjetje Betnava v lasti petih duhovnikov nadškofije, ki sami nimajo premoženja; Bernarda Geršaka, Alojza Krašovca, Antona Majca, Janeza Lesnike in Jožefa Goličnika. Alojz Kraševec je, mimogrede, brat nekdanjega glavnega ekonoma nadškofije Mirka Krašovca.

V nadškofiji za težave krivijo svojega poslovnega partnerja Vegrad, ki ni izpolnil svojih obveznosti, kljub temu pa je zagotavljal končanje del, za katera so podajali zahtevke na ministrstvo za gospodarstvo.

»Prepričani smo bili, da zahteva ni bila v nasprotju s predpisi, kar se je potrdilo tudi s tem, da je ministrstvo za gospodarstvo izplačalo zahtevek. Zato zavračamo očitke o potvarjanju dokumentov,« so sporočili iz nadškofije.

Duhovniki zastavili 
dvorec pri banki

Peter Kosi se strinja, da je Vegrad oškodoval nadškofijo; tako s tem, ko je izdajal račune za neizvedena dela, kot tudi z nenadno prekinitvijo del, zaradi česar je ministrstvo za gospodarstvo prekinilo sofinanciranje in zahtevalo denar nazaj.
»A krivi so tudi sami, ker so začeli projekt s takšno finančno konstrukcijo z malo svojega denarja. Zato so morali izbrati Vegrad, ki je edini sprejel njihove pogoje in ponudil financiranje projekta z vstopom v lastništvo. Mi v to nismo privolili, saj nismo verjeli, da lahko Betnava kot objekt posluje pozitivno. Zgolj tako pa bi si lahko povrnili vložek. Vse strokovne in hotelske organizacije so nam zagotovile, da projekt ni rentabilen,« pravi Kosi. In opozarja, da tudi Vegrad projekta na zastavljen način ni bil sposoben izvesti.

»Nam je bilo že takrat (na pogajanjih za posle) jasno, da Vegrad ne bo tega izpolnil. A posel so potrebovali in so šli v projekt. Vedeti moramo, da je Vegrad na nitki posloval že pet ali šest let. Zdaj pa se ni več izšlo,« opozarja Kosi.

Glede spremembe lastništva v mariborski nadškofiji pojasnjujejo, da »nadškofija načeloma ne odobrava, da bi duhovniki ustanavljali podjetja, toda v tem primeru je naredila izjemo, ker ni imela drugih možnosti, če je želela nadaljevanje projekta revitalizacije«.

S tem, ko so svoje deleže prenesli na omenjene duhovnike, so se lastništva v problematičnem podjetju znebili prvotni ustanovitelji Betnave, d. o. o., Anton Ekart, vodja službe za investicije in vzdrževanja v mariborski nadškofiji, Iztok Čegovnik iz Krekove družbe za storitve, Franc Ješovnik, predsednik uprave Zvona Dva, Zmagomir Potočnik, član nadzornega sveta Zvona Dva, Andrej Mesarec iz službe za gospodarjenje z nepremičninami nadškofije Maribor in Danica Ozvaldič, zaposlena v Gospodarstvu Rast.

Ti so ob ustanovitvi Betnave pri Raiffeisen banki (nekdanji Krekovi banki) najeli vsak po 380.000 evrov kredita, za katerega je jamčila nadškofija, torej so bili zgolj slamnati lastniki podjetja. Tako kot omenjeni duhovniki, ki so tudi najeli posojila z jamstvom nadškofije, s katerimi so poplačali dolg ustanoviteljev podjetja Betnava. Kot izhaja iz poslovnih evidenc, je vsak duhovnik pri Raiffeisen banki najel za 458.160 evrov kredita in zanj zastavil svoj 20-odstotni delež v podjetju Betnava.