Je res vseeno?

Očitno je tak čas: v politiki je v modi uporaba najmočnejših adutov, strelja se z največjimi kalibri. V tak kontekst postavljamo napoved »mednarodne« prodaje polovice največjega slovenskega trgovca, največjega zaposlovalca v državi in enega največjih odjemalcev slovenske (živilske) proizvodnje. To možnost pa še dodatno začini skoraj antološka napoved tožbe Mercatorjevega lastnika proti državi v okvirni vrednosti 300 milijonov evrov - »višina zneska, ki bi zadostovala za izplačilo v volilni kampanji velikokrat omenjenih tisoč evrov za vsakega upokojenca« - zaradi »nevestnega in politično motiviranega dela nekega državnega uradnika«.

Boško Šrot, lastnik oziroma upravljavec lastnikov polovice Mercatorja, je tako vrgel rokavico in z eno potezo izzval vse, s katerimi ima v »operaciji Mercator« kar koli opraviti. Spomnimo, da je država po razglasitvi protitajkunske vojne, uperjene zlasti proti sistemu Pivovarne Laško, na razne načine (UVK in ATVP sta bila le najbolj razvpita medija) napadala Šrotov imperij, v spopadu, ki ob dobri obrambi ni imel možnosti srečnega konca in pametnega razpleta. Poteza Laščanov je tako začetek odvijanja tega najbolj zavozlanega politično-ekonomskega klobčiča v državi.

 

Tu se namreč v igro vrne razvpiti in večkrat namerno zlorabljeni institut nacionalnega interesa. Zamislimo si torej hipotetični scenarij, po katerem se za nakup prevladujočega deleža v najboljšem sosedu z najvišjo cenovno ponudbo in z najugodnejšimi pogoji za interese skupine Pivovarne Laško (znotraj »tujega« Mercatorja) pojavi kupec trgovec iz države, ki Sloveniji tradicionalno ni najbolj naklonjena. Skratka, kupec, ki je tudi že »na terenu« dokazal, da v svojih trgovinah ne trpi izdelkov slovenskega porekla, in ki mu tudi ne bo mar za socialne učinke reševanja »pretiranega števila zaposlenih« v največjem slovenskem podjetju. Le kako lahko na tak izziv odgovori vladajoča politika?

 

Šrotova rokavica slovenski politiki je veliko težja in pomembnejša od tiste, s katero (novo) vlado drži v paralizi vodja upokojenske stranke. O odgovoru izzvanih lahko sicer le špekuliramo, a najbrž ne udarimo mimo, če sklepamo, da je manevrski prostor ozek in da bo tajkunsko sekiro, uperjeno proti Šrotu, najbrž najbolje zakopati. V dogovoru, ki bo v najširšem interesu.