Kaj je umetnik hotel povedati?

»Pa kdo je normalen v tej verigi - pri takih napovedih?« je vzkliknil gospodarski minister Andrej Vizjak, opazno nejevoljen, ker množica zbranih novinarjev ni kazala znamenj, da razume in podpira ministrov srd, uperjen izključno proti trgovcem kot glavnim krivcem za visoko inflacijo. »Surovine v svetu se cenijo, oni pa napovedujejo podražitve!« Zgodilo se je na predstavitvi študije z izjemno obetavnim naslovom Analiza zaslužkov na poti od pridelovalca do potrošnika.


Minister v odhajanju je imel študijo že nekaj časa v predalu, a je vse doslej ni predstavil javnosti. Potem je trgovinska zbornica organizirala okroglo mizo, na kateri so udeleženci znova povedali, da je trgovina v inflacijski zgodbi zgolj grešni kozel vladajoče politike, hkrati pa so že napovedali nove podražitve. Minister Vizjak pa v zrak: »Vsakršne nove podražitve so vendar neutemeljene, vse skupaj je zavajanje in predvolilna manipulacija, ki so si jo privoščili trgovci skupaj s svojimi političnimi botri!« In ker neugodnih napovedi ni hotelo biti konec, je potegnil iz predala hladno orožje: omenjeno študijo, ki jo je po naročilu vlade izdelal EIPF.


Novinarji smo zastrigli z ušesi, saj naslov študije zveni zelo obetavno: naposled se bo pokazalo, kdo koga vleče za nos. Vendar smo po prezentaciji ostali vsi skupaj v zadregi, kajti kaj več od pogosto slišanih ministrovih obtožb nismo zmogli razbrati - niti iz kopice zapletenih tabel in številk niti iz strokovnih pojasnil. Po nekaj krogih vprašanj v slogu »Kaj je umetnik hotel povedati?« pa smo vendarle dojeli, da je minister iz analize potegnil (in predimenzioniral) samo sklep, ki mu je ustrezal. Direktor EIPF France Križanič, eden od štirih avtorjev študije, je dodal svoj širši strokovni komentar, a, kakor smo zlahka opazili, z ministrom nista bila povsem ubrana.


Minister je, na primer, govoril, da so trgovci izkoristili svoj oligopolni položaj in povečali obseg marž, drugi pa, da so marže v odstotkih v glavnem ohranili na isti višini (potem, ko je stekla učinkovita informacijska akcija Zveze potrošnikov Slovenije, pa so jih že začeli tudi zniževati), vendar je bil njihov zaslužek večji zaradi višje osnove (vhodne cene).


Trgovcem po Križaniču tega ni prinesla zloraba monopolnega položaja (ker da pet trgovskih verig že omogoča konkurenco na trgu), ampak - konjunktura, višje plače. Ta je bila pretežni, a še vedno ne edini vzrok za hitro dražitev hrane. Skratka, Križanič kot izvajalec vladnega naročila očitno ni hotel javno polemizirati z ministrom naročnikom, kot potencialni član nove vlade levega trojčka pa je vendarle poskušal dopovedati javnosti, da je zgodba o inflaciji nekoliko bolj kompleksna, saj opozarja na pasti konjunkture, hitre rasti plač in s tem na pomen socialnega dialoga. Zato je na koncu nakazal možne razumne in kratkoročne, nespametne izhode.


Čedalje bolj jasno je tudi, zakaj študija nemara sploh ne bi prišla v javnost, če ministra ne bi sprovocirali. Ker na logično postavljeno vprašanje, kdo v vertikalni verigi je služil na račun inflacije in koliko, ne daje jasnega odgovora. Še za varuha konkurence, ki preiskuje odnose med členi v verigi, je neuporabna. Študija sicer premetava cene nekaj deset izdelkov, toda trgovci jih ponujajo več deset tisoč. Kje je zagotovilo, da je vzorec reprezentativen? Analiza med drugim gradi na zaslužkih (EBIT trgovcev) in jemlje javne bilančne podatke. To pa so podatki za skupine dejavnosti G, kamor sodi še vse kaj drugega kot hrana. Zato je rezultat dvomljiv. Da je edinole ozaveščanje potrošnikov, naj bodo pozorni na cene in naj glasujejo z nogami, najbolj naravni in najučinkovitejši mehanizem nadzora nad cenami, pa smo vedeli tudi brez študije.


Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!