Tiskane izdaje
»Osnovna težava države je, da je na javnih razpisih najpomembnejši kriterij najnižja cena,« je opozoril naš sogovornik. Po njegovih besedah podjetja, ki imajo ustrezen odnos do zaposlenih, ne dobijo dela. Posel dobijo tisti, ki postavijo tako nizko ceno, da ne morejo poplačati vseh podizvajalcev. A hkrati podizvajalcem postavijo zelo kratke roke in jim dajo slabo projektno dokumentacijo ter jim naložijo visoke penale, če rokov ne dosežejo. S temi se poplača veliko podjetje, ki je dobilo posel. Tudi tu je razlog, je rekel naš sogovornik, da delavci na gradbišču delajo po 12 ur.
Predsednik ZSSS Dušan Semolič je prav tako opozoril, da cena ne sme biti edino merilo za pridobitev dela, saj to prizadene verigo podizvajalcev pa tudi delavca: »Glavnemu izvajalcu ne sme biti vseeno, ali podizvajalci delavcem plačujejo plačo in prispevke ter v kakšnih razmerah živijo.« Zato sindikati za vso verigo predlagajo uvedbo solidarne odgovornosti do terjatev delavcev, če te niso poplačane.
S predlogi na vlado
Na ZSSS se zavzemajo za licence, s katerimi bi podjetja dokazovala, da spoštujejo delovnopravno zakonodajo in kolektivne pogodbe ter redno plačujejo plače in prispevke. Predlagajo tudi uvedbo licenc za agencije, ki posredujejo delo. Za delodajalce, ki zaposlujejo delavce agencij, pa bi uvedli kvote; te bi določale, koliko odstotkov zaposlenih je lahko iz agencij. Pri tem pozivajo, naj se uvede prepoved sodelovanja na javnih razpisih za podjetja, ki so kršila delovnopravno zakonodajo, in zagovarjajo spremembe zakona o jamstvenem in preživninskem skladu, po katerih bi država delavcem, ki tri mesece niso dobili plač, zagotovila socialni minimum. Država pa bi nato postala upnica podjetja in od njega izterjala dolg. Te predloge bodo poslali na vlado.
Sekretar za zaposlovanje, socialna področja in migracije na ZSSS Goran Lukič je poudaril, da bi se morali spremeniti pogoji za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja. Delavec migrant mora namreč za pridobitev dovoljenja pri istem delodajalcu delati neprekinjeno dve leti, zato je »priklenjen« nanj, je opozoril Lukič.
Zmeda pri nastanitvah in plačevanju
Naš sogovornik, čigar delavci delajo v Ljubljani in na Obali, je predstavil svoj vidik plačevanja delavcev, ki imajo osebno delovno dovoljenje in nimajo stalnega bivališča v Sloveniji. Kot je pojasnil, davčna uprava ne prizna podjetju stroškov, če delodajalec delavcu plača namestitev. »Davčna uprava na stroške za namestitev gleda kot na boniteto, zato moramo na te stroške plačati prispevke, enako kot na plače,« je rekel. Ker pri tem vedno vlada zmeda, je dodal, se poskušajo podjetja z delavci dogovoriti o kompenzacijah; plačajo jim nastanitve, ne pa, denimo, regresa. To pa je nezakonito, kajti regres morajo dobiti.
Sogovornik je omenil še eno težavo: država bi morala definirati minimalne pogoje za nastanitve delavcev. Podjetja so že pred leti začela zapirati samske domove, saj veliko dela posredujejo podizvajalcem. Poleg tega je v zadnjih letih konjunkture v Slovenijo prihajalo veliko tujih delavcev, postelj v samskih domovih pa je zmanjkalo. Tako so nekateri začeli delodajalcem ponujati stanovanja ali hiše, natrpane s posteljami. Te so po vsej Sloveniji, delavci pa se selijo glede na to, kje je gradbišče. Naš sogovornik mora za delavca v takem stanovanju plačati 100 evrov in stroške na mesec. Cena v samskem domu je med 150 in 200 evri na mesec.
Na slabe bivalne razmere je opozoril tudi Lukič: »Trenutno imamo predlog uredbe o zagotavljanju minimalnih bivalnih in stanovanjskih pogojev za tujce v Sloveniji, ampak nekje - upam, da ne že zaprašena - čaka na sprejetje.«
Iz petkove tiskane izdaje Dela
