Tiskane izdaje
Brez plina in nafte bi se vrednost blagovne menjave med Evropsko unijo in Rusijo znižala na raven trgovine med Unijo in Islandijo, je pred izbruhom gruzinske krize zatrdil Peter Mandelson. Če se ni šalil, je komisar za trgovino vsaj debelo pretiraval, kajti članice skupnosti so vzhodni partnerici lani vendarle prodale za 89 milijard evrov blaga, od skoraj 144 milijard evrov vrednih nakupov v Rusiji pa je za kakšno tretjino neenergetskih surovin in industrijskih izdelkov.
Kljub temu pa je energija še naprej daleč najpomembnejša trgovinska postavka. Prav želja po zagotovitvi varnih in trajnih dobav je Uniji, ki z uvozom iz Rusije pokriva tretjino potreb po nafti in kar 43 odstotkov porabe plina, tudi narekovala pobudo za začetek pogajanj o dolgoročnem strateškem in partnerskem sporazumu z Moskvo. Ne kaže namreč prezreti, da vzhodna velikanka premore kar petino dokazanih svetovnih zalog plina, vsa morebitna najdišča pa še zdaleč niso raziskana.
Možnosti sankcij, bodisi evropskih bodisi ruskih, so na stari celini vselej odrivali s tezo o energetski soodvisnosti, po kateri sta partnerici malone obsojeni na sodelovanje, saj se Unija ne more odreči nafti in plinu z Vzhoda, Rusija pa menda nima ustreznih nadomestnih odjemalcev. Toda kriza, ki jo je v EU januarja 2006, sredi zime, povzročilo zmanjšanje dobav plina zaradi spora med Rusijo in Ukrajino, je že premešala karte. Gazprom se z italijanskim partnerjem ENI loteva gradnje plinovoda pod Črnim morjem, ki bo neposredna konkurenca evropskemu projektu Nabucco, v pripravi pa sta tudi »severni« in »južni tok«, ki utegneta oddaljiti nekatere države, predvsem baltske, od novih energetskih »prometnic«.
Še več, ruski velikan je očitno začrtal ambiciozen načrt »prevzema« čim večjega dela proizvodnje plina in nafte v nekdanjih sovjetskih republikah, potem ko je vodja Gazproma Aleksej Miller spomladi letos vrgel oko na še malo izkoriščene kazahstanske in uzbeške zaloge.
Namera je jasna, Rusija bi rada monopolizirala ponudbo energentov, kar bi ji v prihodnjih desetletjih okrepilo ugled neizogibne in čedalje vplivnejše evropskege partnerice - ne samo na gospodarskem, ampak tudi na političnem področju. Zato Unija potrebuje enotno strategijo, da bi preprečila škodljive posledice zdrsa v energetsko odvisnost od Vzhoda.
Iz torkove tiskane izdaje Dela!
