Kakšen je resnični obseg sive ekonomije v Sloveniji?

Ljubljana – V Sloveniji radi verjamejo tujim prišepetovalcem, tujim podatkom in tujim analizam, čeprav bi jim marsikdaj težko verjeli in jih imeli za verodostojne. Kljub temu so takšne analize in podatki včasih podlaga za ukrepanje države.

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi o tako imenovani sivi ekonomiji. Težko bi trdili, da sive ekonomije v Sloveniji ni. Toda po drugi strani je njeno bistvo ravno v tem, da je skrita in ni evidentirana. Zato vsi, ki navajajo takšne ali drugačne podatke, samo ugibajo, saj menda niso anketirali delodajalcev in tistih, ki so zaposleni na črno, in so vsi ta svoja nezakonita dejanja priznali.

Kljub temu pri nas že nekaj časa ponavljajo tuje ocene (koga in za katero obdobje?), da je v Sloveniji sive ekonomije menda za 27 ali celo 28 odstotkov BDP in v obsegu desetih milijard evrov na leto. Kako so v tujini dobili takšno številko, se ne ve, pa tudi ne, kako ta vpliva na oceno slovenskega BDP in s tem povezanimi prispevki Slovenije, na primer za EU in zdaj tudi za OECD. Vsekakor pa se na te odstotke sklicujejo tako vlada kot gospodarska in obrtna zbornica pa še kdo.

Posledica tega naj bi bil tudi zakon o preprečevanju dela na črno. To je sicer res pristojnost ministrstva za delo, drugače pa bi morala davčne utaje preganjati davkarija. Ta priznava, da ne pobere vseh davkov, in namesto da bi se njeni inšpektorji bolj potrudili, so v boj poslali ministra za delo in carinike, ki naj bi z ostrimi ukrepi in strogim nadzorom sivo ekonomijo zmanjšal na minimum.

Siva ekonomija kot dopolnilna dejavnost

Kaj pa pravi stroka? Po nekaterih podatkih je največ sive ekonomije menda v trgovini, v finančnem posredništvu, izobraževanju pa tudi v zdravstvu, socialnem delu in osebnih storitvah. Na splošno je je menda največ v storitvenih dejavnostih in manj v proizvodnih.

Kot ugotavlja Friedrich Shneider iz Linza, ki že dolgo proučuje prav sivo ekonomijo, se ta največkrat pojavlja kot dopolnilna dejavnost in dodatni zaslužek sicer redno zaposlenih. Na lanski mednarodni konferenci o sivi ekonomiji je tako med drugim poudaril, da so se nekatera delovna mesta uveljavila najprej v sivi ekonomiji, potem pa so omogočila bistveno povečanje števila delovnih mest v uradnem gospodarstvu. Po njegovem mnenju so posledice sive ekonomije tako pozitivne kot negativne in ne nazadnje se večina denarja iz nje po njegovem mnenju skozi trgovino prelije v gospodarstvo.

Po mnenju nekaterih pa je zaradi krize več sive ekonomije, saj bi bilo sicer protestov zaradi tega, ker velik del zaposlenih pri nas dobiva samo po nekaj sto evrov plače, še veliko več. Sivi sektor se širi tudi zaradi velikih birokratskih ovir ter visokih davkov in prispevkov, ki se jim je mogoče nelegalno izogniti.

Države bi več dosegle s spodbudami kot pa s kaznovanjem

S sivo ekonomijo se poskuša spopasti tudi Evropska unija, pa tudi posamezne države poskušajo sivi sektor spraviti v uradne in obdavčljive okvire. Nekaterim to zelo dobro uspeva, drugim pa precej manj. Po mnenju Schneiderja bi države več dosegle s spodbudami in olajšavami rednega in zakonitega dela kot pa s strogim kaznovanjem sivega dela gospodarstva, ki zlasti za mala in mikropodjetja lahko pomeni nelojalno konkurenco.

Slovenske vlade so doslej pri sivi ekonomiji raje zamižale, kot da bi preprečevale takšno ravnanje. Evropska unija je za leto 2003 na primer ocenila, da je bilo sive ekonomije v Sloveniji za 17 odstotkov BDP, v Grčiji in Italiji pa 28 oziroma 26 odstotkov.

Zdaj nam v tujini dopovedujejo, da smo po tem v evropskem vrhu. Če se bo vlada uspešno spopadla s sivo ekonomijo, pa to najbrž ne pomeni, da si bo vsako leto povrnila menda izgubljenih deset milijard evrov, ki bi jih zdaj, ko je propadlo toliko podjetij in izgubilo delo toliko plačnikov v državno blagajno, zelo potrebovala.