Tiskane izdaje
Skoraj neprimerno se zdi oporekati delničarjem Luke Koper, ki so na skupščini glasovali tako usklajeno, da je bilo že kar neokusno. V povprečju so sklepe izglasovali z 99,99-odstotno podporo; presenečenja ni bilo niti pri sklepu o pol manjši dividendi kakor lani. Povrhu vsega je direktor direktorata za pomorstvo Jadran Luin sklep o sprejetju državne koncesije za Luko Koper označil za enega najpomembnejših dogodkov od osamosvojitve.
Bolj kot zmaga sedanje oblasti je šele zdaj sprejeta koncesijska pogodba za tovorno pristanišče poraz prejšnjih. Skoraj neverjetno je namreč, da se že prejšnjim oblastnikom ni zdelo primerno sprejeti podobne pogodbe, če je oblast res tako podpirala svojega »vlečnega konja«. Če zdajšnji vladi oprostimo preračunljivo sprejetje koncesije tik pred volitvami, ji je treba priznati pogum, da je s koncesijsko pogodbo pravzaprav na skrivaj (in na tihem) naredila temeljit preobrat. Janševa koalicija je vladavino začela odločena, da v Kopru vzpostavi pristaniško upravo po reškem in tržaškem zgledu. Prav nič je ni motilo prepričevanje prejšnje uprave (Bruna Koreliča), da bi bil to strateški samomor. Pozitivno vlogo je imela pri tej spreobrnitvi sedanja uprava, ki ni nekritično odpisala vsega dobrega, kar so za koprsko pristanišče naredili predhodniki.
Zmaga je le na prvi pogled brezmadežna. Vsem bleščečim dosežkom Luke Koper navkljub je namreč dovolj razlogov za zaskrbljenost. Prevzem, ki ga je pred letom dni opravila država s preprosto pretvorbo prednostnih delnic v navadne, ima negativne posledice. Ogoljufani so tisti delničarji, ki so prej vsa leta vlagali v infrastrukturo in jim je država kljub drugačnim dogovorom in brez lastnega prispevka pobrala polovico vlaganj. Kaj je država s tem pridobila, smo včeraj vprašali njenega predstavnika Jadrana Luina, a zadovoljivega odgovora nismo dobili. Kanila sta ji še dva milijona evrov, ki jih z dividendami stiska iz podjetja. In morda še dodatna dva milijona od koncesnine.
Država si je tako predvsem na račun malih delničarjev zagotovila rento, ki je zanjo zaradi skromnosti tako rekoč zanemarljiva. V infrastrukturo doslej ni vlagala in samo čakamo lahko, kdaj in kako se bo izprsila. Prevlada državnih delnic pri odločanju na skupščini ni neokusna samo na pogled. Ob takšnem razmerju sil je država ravno toliko posegla v podjetje, da bi lahko okrnila podjetniško iniciativo, ki je doslej odlikovala in ločevala koprsko pristanišče od sosednjih dveh v Trstu in na Reki.
In čeprav je državna administracija zmogla še pred volitvami pripraviti volivcem prijazno koncesijsko pogodbo, je volilno kočljivi državni prostorski načrt raje pustila za povolilno obdobje. Koncesijska pogodba je brez prostorskega načrta (brez tretjega pomola in železniške povezave) samo četrtinska zmaga. Vsem v Sloveniji, razen delu Ankarančanov, je jasno, da so Luko Koper pred pol stoletja slovenski »pionirji« začeli graditi zato, ker so imeli vizijo. Zato bi moral biti prostorski načrt že zdavnaj napisan in podpisan. Ne vem, katera oblast bi si dovolila omejevati podjetje, ki je v enem letu zmožno za desetino povečati število zaposlenih in ki daje dobrega kruha desetinam tisočev v državi. Tudi tokratni državni večinski lastnik se razvoja Luke Koper loteva oportunistično, politično, državnoplansko in premalo podjetno. Zato tudi tokratni lastnik pušča dovolj prostora za vse, ki trdijo, da bi znali to storiti bolje.
Iz tiskane izdaje Dela
