Čedalje več dela je s paketi iz Kitajske

Miroslav Gogič je kot poštar redno zaposlen pet let, že prej je isto delo opravljal prek študentskega servisa. Za ta poklic je potrebna najmanj triletna poklicna šola, sam je naredil štiriletno tehnično, za to delo pa se je odločil, ker mu je ustrezalo, ko ga je opravljal med šolanjem.

»Delovni dan se začne ob 6. uri zjutraj, ko na črnuški pošti vzamem svojo vrečo s pisemskimi pošiljkami. Pošto za svoj rajon razvrstim po naslovih – po ulicah in hišnih številkah –, si jo zložim v torbo in se s kolesom odpeljem na teren. Trenutno raznašam na dvajset do trideset naslovov, vse so stanovanjski bloki. Koliko časa raznašam, je odvisno od števila pošiljk, kar se iz dneva v dan spreminja. V povprečju sem na terenu približno štiri ure. Potem se vrnem na pošto, preverim neoddane priporočene pošiljke in naredim dnevni obračun,« je svoj običajni delovni dan opisal Miroslav.

Med dobre strani svojega dela šteje, da je veliko na svežem zraku in da se med službenim časom veliko giba. »Vsak dan spoznam nove ljudi in kaj novega doživim,« pripoveduje Miroslav. Največji minus pri njegovem delu je vreme. V deževnih in izjemno vročih dnevih je delo na terenu vse prej kot prijetno.

»Poklic poštarja je pisan na kožo mladim, komunikativnim ljudem, ki se radi veliko gibajo in se ne ustrašijo fizično napornega dela,« pravi Miroslav, ki opaža, da se vsak dan povečuje število paketnih pošiljk iz Kitajske in reklamnih letakov, ki jih trgovci po pošti dostavljajo v poštne nabiralnike. Ljudje vse pogosteje po internetu kupujejo stvari, ki jih potem poštarji dostavljajo na dom. V nasprotju s pričakovanji si še vedno veliko pošiljamo razglednice, zlasti med počitnicami. Tudi voščilnice še niso čisto iz mode. Poštarji raznašajo navadne paketne pošiljke do dveh kilogramov, težje so označene kot paket, ki ga dostavljajo dostavljavci s kombiji.