Tiskane izdaje
Marsikdo se z nostalgijo spominja ljubljanske vedute Galussovega nabrežja okoli Čevljarskega mostu. Iz skoraj vsake druge hiše je dišalo po usnju, ropotali so šivalni stroji čevljarjev in galanteristov zvenečih imen: Kocjan, Dermastja, Cunder, Vodeb, Nared.
Večina čevljarskih mojstrov je sčasoma oddelala svoje in po upokojitvi ugasnila dejavnost, nekateri so se preselili. Svetla izjema je Vodeb, čigar blagovno znamko naprej razvija podmladek. Ohranila pa se je tudi družinska tradicija Naredovih; četrta generacija ostaja zvesta šuštariji. Pravnuka začetnika družinske obrti, Sebastjan in Jakob, sta stopila v pradedove čevlje. V njih vztraja le še mlajši, Jakob, medtem ko se njegov brat zdaj ukvarja s konfekcijo.
Jakoba Nareda smo zmotili v njegovi popravljalnici čevljev in druge usnjene galanterije Kopito, ko je ravno stregel živahno mlajšo gospo. Iz stare usnjene moške aktovke ji je pričaral modni nahrbtnik. »Krasen je, vintage,« se je razveselila. Ko je kasneje, med pomenkom v delavnici, pri vratih zazvonilo, se je opravičil; stranka ima pač prednost. Jasno, saj dela sam, nikogar ni, ki bi vskočil namesto njega.
»Šuštarija« v krvi
Mojster Jaka je videti premlad, da bi se lahko šolal na kranjski Tehniški čevljarski šoli, saj so program že zdavnaj ukinili, pripomnim. »Res je,« pritrdi, »brat je šolanje v stroki še ujel, jaz ne. V osnovi sem pravzaprav mizar. Nekaj let sem celo mizaril, ko je oče zbolel, pa mi je usoda spet v roke potisnila šilo in kopito. Nekaj je bilo treba storiti, sto let stare firme se pač ne zapira. Zgrabil sem za delo, saj mi je bilo v resnici v krvi. Praded je izdeloval čevlje, stari oče, ki je leta 1957 obrt preselil v Ljubljano in tu odprl popravljalnico čevljev, me je vpeljal v vse skrivnosti izdelave čevlja.« Zdaj je v šuštariji že 15 let, po več selitvah je pred dvema letoma pristal na Miklošičevi.
Najpogostejše opravilo je zamenjava napetnika. Foto: Matej Družnik/Delo
Njegove izkušnje kažejo, da čevljarstvo kot poklic res izumira. Nemara ne tako hitro kot na primer dežnikarji in galanteristi, kjer je cena industrijskih masovno izdelanih proizvodov tako nizka, da ji rokodelec ne more konkurirati, popravilo takih izdelkov pa se tudi ne izplača. Čevljarja pa vendar na vsake kvatre obiščemo, najpogosteje zato, ker je treba zamenjati izrabljen napetnik.
Kdo pa so Naredove stranke, kakšna popravila so najpogostejša? »Na tej lokaciji so to večinoma odvetniki, sodniki in podobni. Če pogledate polico za mano, vidite rang: ni čevlja pod 200 evrov. Ko smo imeli lokal ob tržnici, je bilo vsega po malem, od čevljev za pet evrov, kjer stane popravilo več kot nov čevelj, pa do dražjih.«
Šivanje zahteva precej spretnosti. Foto: Matej Družnik/Delo
Menjava napetnikov je sicer najpogostejše naročilo, je pa obsežnost popravila odvisna od lokacije popravljalnice. Nared nima veliko dela z drobnarijami kot so lepljenje in šivanje, več je, kot pravi, konkretnih popravil, podplatov, napetnikov, opetnikov, stelk, pri galanteriji pa zamenjav naramnic, pasov, podloge, zadrg. Dela izključno z naravnimi materiali, usnje in repromaterial kupuje v Italiji. Ker je mali odjemalec, je to težko, zamudno in drago.
Biti moraš kreativen
Vsak izdelek, ki ga vzame v roke, je unikaten. Mojster najraje vidi, če mu stranka prinese skico, sliko, kaj želi, pokaže spletno stran, potem pa on sam oceni, ali je želeni poseg mogoč in ali se izplača. Nato ponudi svojo zamisel. Ja, pravi, pri tem delu moraš biti tudi kreativen in ročno spreten, računalnik ne more posebej olajšati življenja, razen pri izdaji računov.
Jakob Nared ne skriva, da ga veselita tako pestro delo in evropski delovni čas − od devete do pete popoldne, včasih tudi dlje −, rad pa bi imel pomočnika. Objavil je oglas na obrtni zbornici, pa v Obrtniku, povprašuje v »šuštarskem krogu«, od ust do ust. Neuspešno.
Mali strojčki so v pomoč sodobnim čevljarjem. Foto: Matej Družnik/Delo
Ne postavlja posebnih pogojev: »Iščem nekoga mlajšega, da bi ga izučil. A vsak gleda za profitom, za dobro plačano službo s čim manj dela. Nekaj interesa sicer je, javljajo se večinoma starejši, izdelane osebnosti s svojim načinom dela, jaz pa bi rad nepopisan list. Zaradi mene ne potrebuje posebne formalne izobrazbe, je pa dobro zanj, da jo ima, da si širi obzorje.«
Nekateri se javijo, pokažejo navdušenje, da bi si sami delali čevlje, torbe, jakne. A do tega je dolga pot, se namuzne sogovornik. Najprej je treba poznati čevelj, vedeti, kako je narejen, znati izdelati torbo. Šele potem vse to lahko popravljaš. Poznati moraš materiale, čutiti mehkobo usnja. Tega ne osvojiš čez noč. Zato bi rad dobil praktikanta, da ga priuči, in po pol leta ali letu bi lahko delal samostojno.
