Tiskane izdaje
Že 25 let je minilo, odkar se je srednja medicinska sestra Romana Oštir z družino iz Koroške preselila v Celovec. Po končani srednji zdravstveni šoli bi morala opraviti obvezno polletno prakso, a priložnosti za to ni dobila, tako da je nekaj časa delala v tovarni ivernih plošč.
»Potem sem strokovni izpit naredila v Ljubljani in tam ostala pet let, družina pa je ostala na Koroškem,« je Oštirjeva opisala začetek karierne poti.
Zato ni omahovala, ko se je pokazala priložnost za zaposlitev v Avstriji. Tudi tja je šla najprej sama, in čeprav je imela v Celovcu garsonjero – stanovanje je bilo pogoj, da je dobila službo –, se je razen izjemoma redno vozila domov, v Slovenj Gradec.
»Na začetku ni bilo lahko, v Sloveniji smo med šolanjem imeli premalo prakse, zato sem morala v pol leta narediti 14 izpitov. Ko smo se preselili, smo ostali sami, na novo je bilo treba vzpostaviti mrežo prijateljev, se integrirati,« je naštevala sogovornica, ki pa nikakor ne obžaluje odločitve za odhod čez mejo. S tem je ogromno pridobila na strokovnem področju, naučila se je jezik, nenazadnje je tudi dohodek boljši.
Čedalje manj prostora za medicinske sestre od drugod
Ne glede na vse pravi, da jo z leti čedalje bolj vleče nazaj domov, in po upokojitvi sta se z možem že dogovorila, da se vrneta v Slovenijo. »Ko se odseliš v tujino, čeprav v resnici ne greš tako zelo daleč, se vezi izgubijo, in včasih se počutim kot človek brez korenin. Po vseh teh letih ne občutim pripadnosti niti Sloveniji niti Avstriji,« je povedala Romana, ki je tudi velika ljubiteljica gora, zaradi česar jo z možem pot pogosto zanese tudi na našo stran Alp.
Kako navdušena pohodnika sta, pove podatek, da sta prehodila že dobršen del njune evropske pešpoti od Nordkapa do Grčije. »Hodiva po etapah, vsako leto med dopustom, v povprečju 40 kilometrov na dan,« je opisala sogovornica.
Na vprašanje o tem, koliko lahko pomaga z nasveti mladim, ki iz Slovenije prihajajo na delo v njeno delovno okolje, pravi, da je po njenih izkušnjah čedalje manj prostora za medicinske sestre od drugod.
Zadovoljna s pogoji dela, izobraževanji ...
Sama je z delom in pogoji na internem oddelku splošne deželne bolnišnice v Celovcu zelo zadovoljna. Pred dobrima dvema letoma je zaradi napornega dela sicer prosila za premestitev, vendar je na pobudo šefice ostala, in res se je kmalu odprlo delovno mesto, na katerem je zdaj.
»Zdaj delam samo med tednom in v dopoldanskem terminu. Zjutraj prevzamem delo od kolegov iz nočne izmene, bolnikom na oddelku vzamem kri, pripravim in razdelim infuzijo, potem grem z zdravniki na vizito ter kasneje na podlagi tega naročam paciente na preiskave. Pripravim še infuzije za popoldansko izmeno, ji predam posle ter ob 14.30 končam službo,« je opisala delovni dan Oštirjeva, zadovoljna, da ima dovolj časa za prostočasne aktivnosti, saj je sprostitev, seveda v naravi, po napornem delu nujna. Tako nabira energijo, voljo in moč za delo s pacienti.
Pohvalila je tudi odnose na delovnem mestu in možnosti izobraževanj. Dobro je poskrbljeno za to, nekatera so plačljiva, druga financira bolnišnica.
Koliko pa se je spremenilo delo medicinskih sester v Avstriji v 15 letih? »Zdravnikov stažistov ni več, pred tremi leti so to funkcijo ukinili. Oni so prej bolnikom jemali kri, bili na viziti. To se je zdaj preneslo na sestre. A s tem se ni povečal obseg našega dela, saj se je zmanjšalo število postelj na oddelku,« je povedala sogovornica.
