K steklu se želi vračati do upokojitve

Še ne 55-letna Andreja Brečko je po 37 letih delovne dobe postala invalidka tretje kategorije. Ko se ji je to zgodilo, se je najprej vprašala, ali to pomeni, da bo spet izgubila delo. A v Steklarni Hrastnik se je našlo delo tako zanjo kot za 53 drugih invalidov, ob katerih je vprašanje, ali tudi v invalidskih podjetjih delajo zadovoljni ljudje, odveč.

Andreja Brečko, Dolanka, prihaja iz steklarske družine. Steklo je dajalo kruh njenim staršem in ga še danes daje dvema bratoma.

A steklo je bilo očitno usojeno tudi Andreji, čeprav sprva ni tako kazalo. Po končani poklicni tekstilni šoli v Sevnici je komaj 17-letna dobila službo konfekcionarke v enoti sevniške Jutranjke na Dolu pri Hrastniku. Kmalu po letu 2000 je šlo podjetje v stečaj – tako kot večina ženskih tovarn, ki so po vojni v Zasavju rastle kot gobe po dežju.

Kar nekaj vlog za zaposlitev je poslala Brečkova, preden so jo povabili na razgovor v »firmo njenih staršev«. Odločilna je bila ročna spretnost, pravi, a ponavljanje istih gibov dan na dan prizadene tudi najbolj spretne. Začelo se je z obrabo prstov, nato je odpovedala leva dlan. Zdaj je dve leti od operacije in aprila bo mimo prvo leto v invalidski delavnici, kamor se Brečkova, zadovoljna z delovnim mestom, z odnosom delodajalca in tudi s plačilom, vrača vsako jutro. Pri plači se nekoliko pozna, da ni več nočnih in prazničnih ur, pravi, a obenem ne najde pravih besed za to, da bi opisala, kako je biti vse sobote in nedelje z družino in ne delati več na štiri »partije« …

Andreja Brečko. Foto: Polona Malovrh/Delo

Ko se je leta 2005 zaposlila v Steklarni, je na novo delovno mesto pregledovalke namiznega stekla za »roltišem«, kakor steklarji pravijo tekočemu traku, prinesla dediščino iz Jutranjke. Dvaindvajset let šivanja je pustilo sledove na zdravju. A to se je izkazalo šele po desetih letih v Steklarni.

Dragocena dva prazna metra

Če je v Jutranjki ves delovnik sedela, je bilo treba v Steklarni osem ur stati. Osem ur v štirih izmenah, tudi nedelje in praznike, je Brečkova pregledovala, prebirala in pakirala steklene izdelke. Tudi po devet tisoč kosov na izmeno, se spominja. Če je bila dovolj hitra, in na srečo je bila, si je priborila kakšna dva metra prednosti pred tekočim trakom. Dva metra praznega traku pomeni pravi luksuz, kratek predah, dragocene minute, ko lahko delavka zadiha. Nakar sledijo nove pošiljke … In na srečo tudi novi »prazni« metri. A z leti so ti vse krajši, priznava Brečkova: »Leta naredijo svoje. Hitreje se utrudimo.« A utrujenosti in posledično invalidnosti se tudi moški ne morejo ogniti. »V tem nismo ženske nič posebnega.«

Spomin na izgubo zaposlitve v Jutranjki je pri Brečkovi še živ. Vrnil se je po dobrem desetletju, ko je bilo treba pred invalidsko komisijo: »Takrat sem se vprašala, ali bo v 'moji' firmi sploh še delo zame ali bom morala spet ostati doma.«

Ni ji bilo treba. V delavnici, kakor »svoje« podjetje imenuje Brečkova, je delo raznoliko: pakirajo manjše serije steklenih izdelkov, jih opremljajo s kodami … Manjše serije pomenijo »obdelati« od petsto do osemsto kosov – odvisno od vrste izdelka. Kar je desetina tistega, kar je morala obvladati nekoč. »Kljub temu roka včasih še zaboli, odvisno tudi od vremena,« pravi Brečkova.

Dodatne ugodnosti

Steklarna je invalidsko podjetje ustanovila januarja 2016, od septembra lani pa se ponaša tudi s certifikatom do invalidov prijazno podjetje. Ob ugodnostih, ki jih je treba invalidom zagotavljati po zakonu, so invalidi - steklarji poleg individualne obravnave deležni še dodatnih »priboljškov«: poleg malice še dvakrat po deset minut sprostitvenega odmora, dodatnega zračenja, vlaženja, hlajenja delovnih prostorov, dodatnih lubenic in melon poleti, vročega čaja pozimi … »Tu želim dočakati pokojnino,« pravi Brečkova.