Tiskane izdaje
Vurmohar je bil ded Jože Štimec, rojen leta 1871, vurmohar je bil oče Anton, rojen 1901. Urarstvo je bilo Antonu Štimcu, rojenemu 31. januarja 1935, res v zibko položeno. Še posebej če vemo, da je doma iz Bosljive Loke, torej iz krajev pri Osilnici, ki so dali vsaj 50 urarjev.
Bili so revni, s kmetijstvom se ni dalo preživeti, zato so svoje kmečko življenje bogatili z vlaganjem v znanje in z »dopolnilnim delom«. Iznajdljivi in bistri možje so se kaj kmalu priučili popravila ur, postali so vurmoharji, pridobili so osnovno orodje, si naročili poseben krošnjarski, vurmoharski koš, bolj podoben manjši prenosni omarici, si ga oprtali na hrbet in se s svojim enostavnim urarskim laboratorijem kot samouki podali krošnjarit, hauzirat po hrvaških, madžarskih in avstrijskih krajih. Po ve?? mesecev so bili zdoma. Ne v najhujši zimi in ne v času poletnega dela na kmetiji.
Privatniki so bili
Po nižji gimnaziji se je šel leta 1952 učit v Delnice, k stricu Antonu Rugoletu, nekaj časa je bil pri vojakih v Zagrebu, nato se je leta 1958 preselil v Koper, kjer je že delal njegov brat Venčeslav. Po štirih letih samostojnega dela je 1961. opravil mojstrski izpit, kar je bil pogoj, da je leto pozneje lahko odprl prvo samostojno, zasebno urarsko delavnico v Ljubljanski ulici v Izoli. Od 8. avgusta 1962 je njegovo urarstvo v isti ulici. Le po dveh letih se je preselil v bližnji lokal, tedaj velik komaj osem kvadratnih metrov, v katerem dela še danes, samo da ga je leta 2002 bistveno povečal.
»Če ne bi zaslužil za pokojnino, bi se danes samo z delom težko preživljal. Najbrž je v tem razlog, da je vse manj urarjev. Ure so postale tako poceni, da se jih ne splača popravljati. Ljudje prihajajo najpogosteje zamenjat baterijo in pašček,« razloži Štimec, ki za majhen poslovni lokal plačuje sicer nizko najemnino, 130 evrov na mesec, a mu vseeno znižuje pičel zaslužek. Pred desetletji so bili tudi za urarje boljši časi. Najprej so na vse privatnike v Izoli, kakor po vsej državi, gledali kot na državne sovražnike. Toda z leti se je ozračje spremenilo in Štimec je zaslužil toliko, da si je že leta 1978 lahko med prvimi v Jagodju zgradil hišo, kjer danes živi tudi družina njegove hčerke.
Zaradi desettisočev presedenih ur v prisilni drži ga je pred leti izdala hrbtenica, moral je na operacijo in bil skoraj pol leta prisiljen počivat. Toda danes, pri osmih križih, ima še zmeraj dovolj jasen vid in predvsem zelo mirno roko. »Mirna roka je nujna, sicer bi vsa ta drobna koleščka, vzmeti in osi pobegnili z delovne mize,« pravi urarjeva žena Blaženka, ki mu vsa leta pomaga pri delu, poleg tega so njena skrb gospodinjska opravila. »Moja naloga so bile velike in stenske ure. Mož pa se je loteval zahtevnejših posegov.«
Ura brez kazalcev in ura,
Bolj kot modeli ur so pri Štimcu zanimivi nekateri »modeli« strank. »Pred leti je v urarno stopil mož, povedal, da se je prejšnjega dne upokojil, in me prosil, naj mu z ročne ure odstranim sekundni in minutni kazalec. Teh dveh ne bom več potreboval, je rekel. Kar me je prosil, to je dobil, na uri je ostal samo urni kazalec,« pove anekdoto najstarejši slovenski obrtnik. Njegov zet je imel še bolj nenavadno domislico: za 40. rojstni dan si je zaželel uro, ki bi tekla nazaj. In Štimec mu je željo brez zadržkov izpolnil. Zdaj je potrebna posebna matematika, če kdo hoče z nje razvozlati, koliko je zares ura.
Ne boji se razvoja tehnike, ampak razvoja birokracije
Kako prenaša tiktakanje? Brez njega ne bi zdržal. V vseh prostorih je živahno in glasno. »Če se ustavi tiktakanje, se ustavi življenje. Samo v spalnici nimam ure. Niti budilke, a se vsako jutro zbudim ob šestih. Uro imam v sebi,« pravi urar in iz omare v svoji delavnici povleče predal z nekaj deset urami. Na vsaki je listek z osnovnimi podatki, vse so popravljene, tam čakajo že pet, celo deset let ... »To so ure, ki so jih stranke pozabile, mogoče so umrle ali pa se jim je kaj zgodilo. Če kdo pogreša uro, jo morda dobi tukaj.«
Katere ure bi svetoval svojim strankam? »Svetoval bi jim nakup dobre mehanske ure. Morda znamke Zenith, Omega, Longines ... Tako sem svetoval nekomu, ki je šel v Trst in se vrnil z uro na baterijo. Baterijske stanejo več kot pol manj,« pravi poznavalec, ki na levi roki nosi mehansko uro Bulova, staro že krepko čez deset let. V svojem malem laboratoriju privleče na dan kakih šest desetletij staro stružnico, s katero lahko izdela ali popravi tudi zahtevnejše osi, pa napravo za odpiranje in zapiranje ur ... »Veste, marsikomu uspe odpreti urni pokrov, potem pa pride k meni, da mu ga zaprem.« Novosti v tehnologiji se ne boji. Ves čas sledi razvoju in se mu prilagaja.
Medtem ko se razvoja urarstva mož pri osemdesetih ne boji, pa se boji birokracije. »Vse kaže, da delam zadnje leto. Delal bom samo še toliko, dokler mi ne bo treba imeti računalniške blagajne. S tem se doslej nisem ukvarjal in se tudi na koncu kariere ne nameravam. Ne vem, kaj je narobe z računi, ki jih vestno izdajamo.« Če ga torej leta in tehnika niso spravili iz poklica, ga bodo najverjetneje novi birokratski predpisi o izdaji računov in vodenju knjigovodstva.
In kam bodo Izolani potem nosili popravljat ure? Morali bodo v Koper. Bi urarstvo lahko prevzel njegov sin Alen? Ne, ker živi in dela v Atenah. Tudi on se je prilagodil razmeram, se pravi čas odpovedal družinski tradiciji in, kot kaže, izumirajoči obrti ter doštudiral informatiko oziroma računalništvo. Namesto vurmoharjev hodijo zdaj po svetu računalniški »moharji«. Anton Štimec bi lahko takoj po pravi upokojitvi odprl muzej. Marsikdo iz mlade generacije bi se ob vseh teh čudežnih zobatih kolescih in še bolj čudežnem orodju samo čudil.
