Kovači še kujejo žeblje

Po ustanovitvi cehovskega društva bodo kovači za povrnitev ugleda poklica ustanovili še v interesno združenje.

Objavljeno
01. junij 2017 20.09
Aleš Stergar
Aleš Stergar

Ljubljana – V Sloveniji je registriranih okrog sto kovačev, pravih pa je le med trideset in šestdeset, ostali pač zlagajo italijanske dele, kovaštva pa ne poznajo, pravi kovaški mojster Alojz Vrbnjak iz Limbuša, od sobotnega drugega srečanja kovačev tudi predsednik novoustanovljenega cehovskega društva kovačev.

In predvsem kovači, strugarji, ključavničarji in orodjarji niso kar nekakšni preoblikovalci kovin, temveč mojstri svojega poklica, se huduje sogovornik. (Kakorkoli: preoblikovalcev kovin z mojstrskim nazivom je po uradnem seznamu 55.) Prav vrnitev veljave imena kovač je eden od namena ustanovitve društva, v načrtu pa imajo tudi ustanovitev interesnega združenja.

Ampak naš izobraževalni sistem je zložil te poklice v termin, za katerega otroci ne morejo vedeti, kaj predstavlja. Saj drži, da so teoretični predmeti v šoli za vse enaki. In tako je v šolah tudi do leta 1980 bilo. Bodoči orodjarji, kovači, strugarji, ključavničarji in kar je še podobnih poklicev so skupaj poslušali teorijo, enkrat na teden pa so se ločeno učili o »svojih« poklicnih tehnologijah. Predvsem pa je bilo veliko prakse.

Obrtnik mora bodočega kovača vse naučiti

Danes je pač tako, da mladi prihajajo iz šol, ki jih je preveč – za vso državo bi zadoščala dva šolska centra za kovinarstvo in bi bili potem tudi razredi polni – tako rekoč brez praktičnega znanja, popolni invalidi, pravi Vrbnjak, sicer tudi član upravnega odbora sekcije kovinarjev v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Obrtnik mora bodočega kovača vse naučiti – potem pa gre delat v Avstrijo, kjer so še enkrat bolje plače.

Dodajmo, da se naslednje šolsko leto poskusno vrača v naše poklicno izobraževanje vajeniški sistem. Med za zdaj prijavljenimi (samo!) 37 kandidati jih je več kot polovica, kar 22, prijavljenih za oblikovalce kovin - orodjarje.

Konja zna podkovati, a ograje so prve

Alojz Vrbnjak konja zna podkovati, sicer pa štiri petine njegovega dela predstavljajo unikatne kovane ograje, ki niso poceni – kakovost je treba plačati. Nekaj, za kaka dva odstotka dela, predstavljajo nadstreški, petnajst odstotkov izdelkov pa je po dolgoročni pogodbi z našima največjima Talumom in Impolom namenjenih za industrijo.

Veliko dela kovač Anton Vrbnjak na Krku. Za ograje vse premerijo in izmerijo z laserjem, pripravijo projekte, skujejo ograje in jih nato montirajo – in doslej je še vse bilo tako, kot mora biti.