Logatčan z rogom na turneji v New Yorku

Želel si je – kot sestra – igrati klavir, a je bil razred preveč zaseden. V roke je dobil star rog, naj ga preizkusi, dokler se ne sprosti mesto pri klavirju. Odtlej ga ni odložil. Po izkušnjah v operi in filharmoniji ga je pot odnesla v najboljši orkester na svetu. Andrej Žust je od leta 2011 prvi in edini Slovenec v Berlinski filharmoniji. V teh dneh je na turneji v New Yorku.

Hornisti vedno iskani

Da je stkal posebno vez z rogom, je imel gotovo zasluge njegov prvi profesor Janez Polanec. »Zelo pomembno je, kakšnega profesorja imaš, še posebno pri takem inštrumentu, kjer ni dovolj, da pritisneš na tipko in igra. Rog je zelo zahteven. Profesor te na začetku lahko zelo navduši in motivira, če to zna,« je hornist Andrej Žust hvaležen Polancu za zagon.

Ko je začenjal svojo glasbeno pot, še ni vedel, da se bo s tem nekega dne preživljal. V glasbeni šoli so si redki izbrali rog. »Hornisti so bili vedno iskani, bili smo v manjšini, v zadnjih letih pa se mi zdi, da nas je vse več,« je o priljubljenosti inštrumenta razmišljal 31-letnik, ki so ga vedno spremljale vaje, »dril« in disciplina.

Najtežje mu je bilo v nižji glasbeni šoli, ko so vrstniki odhajali na nogomet in košarko, on pa je moral vaditi. V srednji šoli je spoznal, da bi to lahko bil njegov poklic in ni čutil, da se odreka »običajnemu« življenju. »Prvič sem imel konkreten angažma v profesionalnem radijskem orkestru, kmalu nato še v filharmoniji. Ko sem videl, da lahko od glasbe živim in da je hobi lahko moja služba, sem vedel, da je to tisto, s čimer se hočem ukvarjati,« je Žust opisal »klik« v glavi.

Je bila med njegovimi cilji tudi Berlinska filharmonija? »Verjetno o njej sanja vsak mladi glasbenik. Meni se je zdelo to nedosegljivo,« je priznal Logatčan, ki je med študijem izstopal s svojim znanjem in prejetimi nagradami.

V zadnjem letniku akademije za glasbo je honorarno delal v operi, po uspešno opravljeni avdiciji je bil sedem let zaposlen v Slovenski filharmoniji. Kolega, prvi hornist Berlinske filharmonije, Stefan Dohr ga je spodbudil, naj se prijavi na avdicijo za berlinsko akademijo. Izbrali so ga, prejel je štipendijo, dve leti je igral v orkestru.

Zahteven preboj

»Ko sem to končal, so iskali hornista v Berlinski filharmoniji. Na avdiciji je bila močna konkurenca, veliko ljudi z vsega sveta. Prijavljenih je bilo več kot sto, na avdicijo so nas povabili približno 30, izbrali so enega,« se je spominjal svoje zmage. Čakalo ga je poskusno obdobje dveh let, a so mu že po osmih mesecih ponudili pogodbo za nedoločen čas. »Najtežje je prestati poskusno dobo, 60 odstotkom to uspe, drugim ne. Ne ocenjujejo te le po igranju, zanima jih še, kakšna oseba si, kako se vklopiš v kolektiv. Ni se preprosto uveljaviti,« je opisal sito izbora.

V 128-članskem orkestru je eden od osmih, ki igrajo rog. Kakšen je njegov delovni čas? »Sezona traja od septembra do konca junija. Vsak teden imamo nov program, igramo nove skladbe. Vadimo ob torkih in sredah po dvakrat na dan po dve uri in pol, ob četrtkih imamo generalko, do vključno sobote so koncerti. V nedeljo in ponedeljek smo ponavadi prosti,« je urnik opisal Žust, ki se ponavadi od roga loči za največ tri do štiri tedne. »Julija in avgusta imamo kolektivni dopust. Predlani sem postavil osebni rekord; rog sem pospravil za približno šest tednov,« je razkril glasbenik, ki z orkestrom veliko potuje. Ta čas je na turneji v New Yorku. »Ponavadi imamo velike turneje novembra, trajajo od dva do tri tedne, vsako leto gremo drugam. Letos smo bili po teden dni na Dunaju, v Parizu, zdaj smo v New Yorku,« je iz Velikega jabolka sporočil sogovornik. Prihodnje leto ga z orkestrom čakajo trije tedni turneje le po ZDA. Nastopajo tudi po Aziji: na Tajskem, v Južni Koreji, Kitajskem, najpogosteje na Japonskem.

Dosegel vrh

Njegovi sodelavci prihajajo iz Avstralije, ZDA, Brazilije, Japonske, veliko je Evropejcev. »Na naše avdicije se prijavijo najboljši glasbeniki, vedno zmaga najboljši, zato je orkester tudi tako dober,« je povedal. Z zaposlitvijo v najboljšem orkestru na svetu je dosegel glasbeni vrh. Je sploh mogoče še napredovati? »Vedno so novi izzivi, novi koncerti, nove dvorane, drugi orkestri,« je dejal. Če bi ostal v Sloveniji, bi najverjetneje igral v filharmoniji, ustanovil komorno skupino, morda poučeval na akademiji za glasbo ali srednji glasbeni šoli.

Kaj svetuje mladim neuveljavljenim glasbenikom, ki se še prebijajo? »Naj izkoristijo študentske izmenjave, ki jih ponuja ta moderen svet, v katerem živimo, naj skočijo v London ali na Dunaj v opero, naj si tako odprejo obzorja, spoznajo sceno in ravni v tujini, da niso omejeni samo na Slovenijo ... Pred gospodarsko krizo je vsak glasbenik, ki je diplomiral na akademiji dobil službo na srednji, glasbeni šoli ali v orkestru, bilo je poskrbljeno za nas. Zdaj je težje. A če te glasbeno ustvarjanje veseli, vztrajaj, delaj, da boš v tem čim boljši. Če dobro igraš, te hitro opazijo, povabijo v en orkester, spoznajo te drugi in te pokličejo v drugega, to je kot verižna reakcija. Pa tudi če ne uspeš, se ne bo svet podrl, poskusiš kaj drugega,« je s smernicami postregel Andrej Žust.