Minister, ki je doma na cesti

Šibka mobilnost delovne sile se v številnih ekonomskih analizah Slovenije omenja kot eden dejavnikov, ki Slovenijo delajo neprivlačno za tuje naložbe. Delavci najpogosteje migrirajo v Osrednjeslovensko regijo, ki je poleg upravnega, kulturnega in znanstvenega središča tudi sedež približno tretjine vseh podjetij v državi.

Za pogovor o (ne)mobilnosti slovenskih delavcev bi težko našli bolj primernega sogovornika, kot je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki vsak dan na cesti med domačim Podčetrtkom in Ljubljano preživi okoli tri ure in pol.

»Še zdaleč nisem edini, ki tako veliko časa preživim na cesti. Vrsta mojih sodelavcev se od daleč vozi na delo v Ljubljano, da ne omenjam množice dnevnih migrantov na drugih ministrstvih, policistov, vojakov,« pravi Počivalšek. Ob tem je spomnil, da v Sloveniji nimamo težav le z geografsko mobilnostjo zaposlenih, slabo mobilni smo tudi znotraj organizacij, kar pa je težava bolj v javni upravi kot v gospodarstvu.

Razlika med Počivalškom in drugimi dnevnimi migranti je seveda v tem, da ima minister voznika in službeni avto, drugi vozači pa se organizirajo po svojih najboljših močeh tako, da se vozijo skupaj in prihranijo pri gorivu ter si olajšajo pot.

»Celotno kariero sem v avtomobilu, nikdar prej, dokler nisem postal minister, nisem imel voznika in vožnja mi nikoli ni predstavljala velike obremenitve. Zdaj, ko voznika imam, mi je del dneva, preživet v avtu, lepši del dneva, lahko ga koristno porabim denimo za pogovore, ki mi jih ni uspelo opraviti čez dan,« pravi Počivalšek.

Včasih je bilo treba na poti do Ljubljane na malico

Čeprav se veliko Slovencev vsak dan vozi na drugi konec države ali celo v sosednje države na delo, še vedno prevladuje miselnost, da je ena ura za pot v službo prevelika izguba časa, da bi sprejeli delo v oddaljenem kraju. Ob tem velja spomniti, da se našim tekmecem na evropskem trgu dela v Nemčiji, na Poljskem, v Veliki Britaniji, Franciji in drugih državah ena ura za pot na delo ne zdi nič posebnega.

»Razumevanje razdalje se s časom, z razvojem infrastrukture in s spreminjanjem sveta spreminja. Sam se spomnim, kako je bila v začetku 80. let pot v Ljubljano pravi projekt, tja in nazaj grede smo se ustavili za malico. Danes pa se v enem dnevu odpeljemo v München na sestanek in nazaj, enako velja za službene poti v Beograd in druga mesta v regiji,« pravi Počivalšek.

Ker kljub težavam Evropske unije še vedno živimo v EU brez meja, Počivalšek svojim otrokom in njihovim vrstnikom polaga na srce, naj se kar pripravijo, da je krog, v katerem bodo sami iskali zaposlitev, bistveno širši od tistega, v katerem so službo iskali on in njegovi vrstniki.

Minister je lahko kmet le, če si pametno organizira dan

Počivalšek s službenim avtomobilom na leto prevozi osupljivih 120.000 kilometrov. To pomeni, da svoj zasebni avto ta čas uporablja bolj malo. Eden ključnih razlogov, da se med ministrovanjem ni želel preseliti v prestolnico, je, da je želel ostati v stiku s svojo kmetijo.

»Seveda sem še vedno kmet, samo delo sem si moral drugače organizirati. Ker sem veliko na cesti, sem malo na traktorju. Ta zdaj dela morda 200 ur, 1000 ur na leto pa je spodnja meja rentabilnosti traktorja. Imam le še dva konja in deset telic, pa še ti se bolj kot ne sami pasejo,« o navezanosti na domačo zemljo pove minister, kmet in dnevni migrant Zdravko Počivalšek.