Tiskane izdaje
So vas na razgovoru za službo kdaj vprašali, kakšno je vaše zasebno življenje, imate morda družino in kje je zaposlen vaš partner? Po zakonu o delovnih razmerjih delodajalec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi od kandidatov ne sme zahtevati podatkov o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine in drugih, ki niso neposredno povezani z delovnim razmerjem. Prav tako jim mora pri zaposlovanju zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso, etnično, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, članstvo v sindikatu in premoženjsko stanje.
Teorija je pogosto daleč od prakse. Poiskali smo sogovornice, ki so jim na razgovorih postavljali tovrstna neprimerna vprašanja. Vse so nanje iskreno odgovorile. Zaupale so nam svojo izkušnjo. Njihova imena so zaradi zaščite identitete izmišljena.
Kršitve tudi med pravniki
Pravnica Nada je dobila odpoved po končanem porodniškem dopustu. »Delodajalec mi je nagajal, odkar sem zanosila. Lahko bi ga prijavila na inšpektorat, ampak ker je bila nosečnost tvegana, se s tem nisem hotela dodatno obremenjevati. Verjamem, da se tistim, ki počnejo grde stvari, to enkrat v življenju vrne,« je pripovedovala.
Na dveh razgovorih za zaposlitev so jo spraševali o družini. Pri enem neposredno: če ima otroka, koliko je star, ali ima urejeno varstvo. Pri drugem jih je begalo, zakaj išče zaposlitev v kraju, v katerem nima preteklih zaposlitvenih izkušenj, saj je bilo iz njenega življenjepisa razvidno, da je delala v drugih predelih Slovenije. Vprašali so jo, od kod prihaja partner, kje je zaposlen in nazadnje še, če imata otroka.
»Obakrat so to izvedli mimogrede, v sproščenem pogovoru. Nasmejala sem se in odgovorila. Zdi se mi, da je bolje tako, kot pa ostati tiho. Vsakič upam, da status matere ne bo razlog, zaradi katerega bi me v izboru zavrnili,« je razmišljala.
V prvem primeru so jo želeli v svoji ekipi, vendar je ponudbo zavrnila, ker so si zamislili brezplačno enomesečno uvajanje zgolj s poravnanimi stroški za malico iz prevoz, v nadaljevanju pa delo na črno, češ, na zavodu za zaposlovanje bi v tem času kot brezposelna pridobivala denarno nadomestilo. Zanimivo – oba primera sta se zgodila znotraj pravne stroke.
O prejšnjih plačah
Anja se je odzvala na razpis za prosto delovno mesto prodajalke in svetovalke za določen čas z možnostjo podaljšanja. Pred razgovorom, na katerega so jo povabili, potem ko so prejeli njen življenjepis, je morala izpolniti še približno štiri strani dolg vprašalnik, v katerem so postavljali tudi sporna vprašanja.
»Zanimala jih je višina plač, ki sem jih dobivala v prejšnjih službah. Nikoli prej nisem slišala, da bi delodajalec vprašal kaj podobnega. Kolikor mi je znano, nisi nikomur dolžan razkrivati svojega finančnega stanja. Spraševali so še, ali sem samska, ali morda vdova, ali imam otroke, skratka, vprašanja so bila zelo osebna,« je dejala.
Anja vselej stavi na pošten odnos, zato jo je pristop delodajalca razočaral in razjezil. Iskreno je odgovarjala na vprašanja in se zavedala, da se zanjo ne bodo odločili. »Jasno je bilo, da si v kolektivu želijo nekoga pokornega, ubogljivega, ki ne bo razmišljal s svojo glavo. Niso me poklicali in ni mi bilo žal. Zanimivo pa se mi je zdelo, da so na razgovoru, ki je bil sicer korektno izveden, dejali, da bom, v primeru, če se ne odločijo zame, morda imela prihodnjič srečo in bom takrat lahko gradila kariero pri njih,« je razkrila sogovornica, ki je hitro spoznala, da noče postati del podjetja, v katerem velja – kot se je izrazila – moderni suženjski odnos.
Nikoli prej se ni znašla pred tovrstnimi neprimernimi vprašanji. Prvič je pomislila, da bi se obrnila na inšpektorat. Vendar v nadaljnjem procesu iskanja službe ni imela volje za prebijanje skozi zakone.
Zakaj bi lagala?
V razburkanem gradbenem sektorju, ki je v zadnjem desetletju preživel številne vzpone in padce, je neprimerna vprašanja na zaposlitvenih razgovorih večkrat prejela tudi Mateja. »Ko sem kandidirala za delovno mesto v javnem sektorju, so me najprej vprašali, ali imam otroke, kako imam urejeno varstvo in kaj se zgodi z bolniško odsotnostjo, če otrok zboli. Delodajalci se zavedajo, da tega ne smejo vprašati, ampak potem to vseeno storijo. Po drugi strani pa mi je jasno, da to hočejo vedeti,« je priznala sogovornica, ki se pri odgovorih nikoli ni sprenevedala.
»Zakaj bi goljufala ali lagala? Prijateljice mi celo pravijo, da sem v prednosti, ker sem že mamica. Resda sem morda večkrat bolniško odsotna, ampak s porodniškim dopustom sem za vedno opravila,« je razmišljala.
Na razgovoru, po katerem so jo zaposlili v enem od podjetij, ji tovrstnih vprašanj niso zastavljali. O družinskem stanju so se pozanimali šele, ko je začela delati. »Bila sem radovedna, zakaj tega niso vprašali že na razgovoru. Dejali so mi, da se tega ne sme,« je občutila tudi korekten pristop.
Pozneje si je zelo želela službo pri nekem drugem delodajalcu, v postopku izbora ji niso postavljali tovrstnih neprimernih vprašanj – vse do zadnjega kroga. »Potem pa so me poklicali in dejali, da mi ni treba odgovoriti, če tega ne želim. Spraševali so o otrocih, varstvu, zaposlitvi partnerja. Kot vselej sem vse povedala po pravici. Čeprav sva bila v najožjem izboru nek moški in jaz, so se na koncu odločili zame,« je povedala.
Etiketa: brez otrok
Irena je na razgovorih za zaposlitev na področju marketinga in trženja opazila, da tovrstna neprimerna vprašanja niso prav pogosta. Tisti delodajalci, ki jih postavljajo, pa včasih sploh ne vedo, da so protizakonita, je ocenila. Največ so jo spraševali o morebitni družini, partnerju.
»Nekateri ne vprašajo neposredno. Zanimalo jih je, kako preživljam prosti čas, kdo so najpomembnejše osebe v mojem življenju, koga od najbližjih bi iz goreče stavbe prvega rešila pred požarom ... Odgovori na takšna vprašanja lahko hitro razkrijejo sliko, če posameznik ima družino,« je povedala.
V prvem krogu za zaposlitev v manjšem slovenskem podjetju so jo vprašali, kakšno je njeno zasebno življenje, ali je poročena in ima otroke. Povedala je, da jih za zdaj še nima. »V drugem krogu je na mojem življenjepisu pisalo: brez otrok,« je dejala in dodala, da je bila očitno to njena prednost, saj so jo izbrali za delovno mesto.
Drugačen je bil razplet na razgovoru za zaposlitev v podjetju, ki ima sedež v 70 km oddaljenem kraju od njenega stalnega prebivališča. »Sama sem poudarila, da nimam otrok in mi zato vsakodnevna vožnja ne bi delala težav. Kadrovica pa me je opomnila, da bo to velik problem, ko bom postala mama. Službe nisem dobila,« je razkrila.
Na vsa tovrstna vprašanja je odgovarjala. Pravi, da se kandidat z delodajalcem ne more pregovarjati o primernosti vprašanj, ko nujno potrebuje službo, saj bi ga lahko takoj izločili iz procesa. Opozorila pa je še na druga vprašanja, ki posegajo v posameznikovo integriteto, kot so: kaj je najtežja stvar, ki ste jo doživeli v življenju; kdaj ste se počutili najbolj neprijetno; kaj je vaš največji neuspeh ...
