Tiskane izdaje
Mediji so polni zgodb izkoriščanih delavcev. Tujih delavcev, ki jih k nam napotijo, in slovenskih delavcev, ki so napoteni v tujino. Mnogi plačila za svoje delo ne dobijo ali pa jih delodajalci prikrajšajo za izplačilo dodatkov, zavarovanj, regresa. Nekateri so tako obubožani, da se ne morejo niti vrniti v domovino, čeprav so jim šefi obljubljali tisoče evrov.
Kaj naj storijo delavci, preden sprejmejo delo, ki vključuje napotitev v tujino, smo se pogovarjali z Goranom Lukićem, ki vodi Svetovalnico za migrante in se s tragičnimi delavskimi zgodbami srečuje vsak dan.
Kaj bi svetovali delavcem, ki se odločajo, ali oditi v tujino? Kaj storiti pred odhodom?
Najprej naj preverijo delodajalca – če je možno pri svoji širši socialni mreži ali prek bizi.si – kako stoji, kakšna je njegova »bonitetna ocena«, in sicer, ali ima odprte, zaprte ali blokirane bančne račune. Lahko še zgodovino podjetja; skratka poišče naj čim več informacij o njem.
Drugič, naj nikakor ne podpišejo nobenega papirja takoj, ampak naj si vzamejo čas in pogledajo, kaj piše v pogodbi o zaposlitvi, ker če so napoteni v tujino, ne pomeni, da bodo imeli slovensko minimalno plačo. Recimo v Nemčiji veljajo kolektivne pogodbe, kot pri nas.
To velja tudi v gradbeništvu, a minimalna urna postavka v Nemčiji je letos za nekvalificiranega gradbenega delavca 11,25 evra bruto, za kvalificiranega pa najmanj 14,45 evra. Poudarjam, da so to minimalne zakonske postavke.
Pomemben pri napotitvi v Nemčijo je Soka – Bau, sklad za plačilo nadomestil za letni dopust gradbenih delavcev, v katerega delodajalci vplačujejo določen znesek, iz katerega se potem izplačujejo dnevi dopusta. Ampak zgodi se, da delodajalci ta denar poberejo. Kar nekaj delavcev je ugotovilo, da nima denarja na tem računu.
Zelo jasno je treba tudi pogledati vse elemente pogodbe, kar lahko pogledamo tudi v Svetovalnici za migrante. Zadnje čase prihaja veliko ljudi ravno zaradi tega. Veseli nas, da ne pridejo šele potem, ko se jim že zgodi krivica, ampak, da pridejo preveriti, ali je osnutek pogodbe v redu.
Prejšnji teden je prišel diplomirani inženir elektrotehnike, delodajalec mu je dal pogodbo brez aneksa, kjer je bilo malce sramežljivo zapisano, da bo lahko šel tudi v tujino in dobil slovensko minimalno plačo. Dali smo mu sliko z nemškimi regijami in kolektivnimi pogodbami s tarifami. Tudi sam si mora ustvariti sliko, kakšna je urna postavka v Nemčiji, ki je ustrezna njegovi kvalifikaciji.
Se lahko pri preverjanju delodajalcev obrnemo tudi na državo?
Morali bi. Tukaj je velik hendikep, ker je država nekako ustvarila prosti trg, na katerega so se spustili različni mrhovinarji, in je prek zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na žalost povzročila, da res veliko delodajalcev v kalnem komaj čaka na delavce, ki hočejo dobiti zaposlitev v Nemčiji.
Eden izmed mojih temeljnih pomislekov je, da ZZZS oziroma tisti, ki so mu dali določena pooblastila ali ne, tukaj ne opravlja svoje nadzorne naloge pri izdajanju obrazcev A1, ki so nujno potrebni za napotitev v tujino.
Oni trdijo, da nimajo dovolj kadra.
Kadra? Mi tu štirje delamo prostovoljno in imamo vsak dan polno pisarno, ljudje prihajajo k nam in mi jim preverimo delodajalca. To lahko storiš že z dvema klikoma – na primer v Ajpesu, v Gvinu ali na Bizi, pogledaš njegove lastniške povezave, preveriš, kakšno je njegovo podjetje, ali je davčni neplačnik, ali ima tekoči račun. To je 15 minut dela, to ni vprašanje kadrovskih kapacitet, ampak prioritet.
Na katerih področjih pa so najpogostejše napotitve delavcev?
Gradbeništvo je daleč najpogostejše, po zadnjih podatkih okrog polovica napotenih dela v tej panogi. Lani je bilo po zadnjih podatkih izdanih 124.000 obrazcev A1, več kot polovica jih je bila za Nemčijo. Ampak to je število izdanih obrazcev, ne pa število napotenih delavcev.
En delavec gre lahko večkrat v tujino.
Mislim, da je bilo leta 2014 napotenih 76.000 delavcev, kar je za Slovenijo ogromno, glede na razmerje med številom delovno aktivne populacije in številom napotenih. Mislim, da je Slovenija prva v Evropi pri tem razmerju.
Zakaj mislite, da je tako?
Slovenija je dokaj majhen trg, ki se zaradi tega dokaj hitro zapre. Ko se je ta bazen leta 2008, 2009, 2010 zaprl, se je najprej zgodilo to, da so se iz velikih sistemov oblikovali manjši. Torej iz velikih podjetij je kar naenkrat nastalo morje majhnih delodajalcev, od katerih se jih je veliko specializiralo za posredovanje delavcev – ne za registrirano, temveč za neformalno posredovanje.
Ta sistem se je oblikoval in delavci so videli, da v Sloveniji ni več možnosti za zaposlitev. Prijeli so jih posredniki in jih odpeljali v Nemčijo. To je sistem, ki se je gradil in tudi izrodil.
Potem država ni opazila tega trenda?
Seveda je opazila.
Zakaj se potem ni odzvala?
Mislim, da je to temeljni problem države, sploh v Sloveniji, da ima izrazito močan birokratski kompleks. Namesto da bi rešila problem učinkovito, ga presekala, našla odgovornost, razmislila, ali imajo obstoječe institucije premalo pooblastil – analizira. Na podlagi tega naredi delovne skupine, potem ugotovi, kaj vse je narobe, ampak po teh dveh letih, odkar se to dela, je številka napotenih delavcev 124.000.
Tako da mislim, da bi bilo treba tukaj že zdavnaj narediti temeljni rez. Če ima ZZZS res premajhna pooblastila – po moje jih nima – naj se mu podelijo. Če ima res premalo kadra – po moje ga tukaj nima, samo organizacija je očitno slaba – naj se mu poveča. To je stvar upravljanja države.
Število obrazcev A1 se je v zadnjih petih letih povečalo za petkrat. Če tega niso opazili, res ne razumem. Ne vem, kaj je huje: da ne opaziš tega trenda in izkoriščanja ali da ga opaziš, pa nič ne narediš.
Kako pa je s stroški, na katere moramo pomisliti pred odhodom v tujino?
To so stroški, ki so dostikrat zaviti v obljube delodajalcev – imamo primer delavca, ki mu je delodajalec v Sloveniji obljubil, da mu bo uredil zaposlitev, papirje, itd., ampak potem je moral za ureditev »kvalifikacije« plačati 2300 evrov in poleg tega za ureditev zaposlitve še 1500 evrov. Tako sta potem delavec in njegov oče temu posredniku plačala vsak po 4000 evrov.
Poslovno svetovanje za pridobitev potrebnih dokumentov je superbiznis za mrhovinarje. Imajo svoj cenik, uredijo papirje, delavci jim dajo par tisoč evrov, ureditev enotnega dovoljenja za delo in prebivanje v Sloveniji pa stane okoli 70 evrov. Izkoriščajo neinformiranost delavcev v izhodiščni državi, tako da mislim, da je zelo pomembno, da te delavce, ki so še v Srbiji, BiH, neposredno informiramo.
Imeli smo tudi voznika, ki so ga v Nemčiji dobili z dvema karticama. Za to se je zavestno odločil in nato dobil pol leta zapora. Tako da morajo tudi delavci imeti svoje meje jasno postavljene.
Ne sprejeti dela v Nemčiji za slovensko minimalno plačo. Uredite si papirje, preden greste v Nemčijo, in to vključno z obrazcema M1 (prijava v zdravstveno zavarovanje) in A1. Pred odhodom se tudi informirajte in preberite pogodbo, ki mora imeti tudi ustrezen aneks.
Preverite delodajalca, pogovorite se z drugimi o njem, zavrtite par telefonskih številk, pokličite nas, in bomo mi preverili – to delamo ves čas. To je utečen sistem dela in že imamo bazo slabih delodajalcev.
Dobro je tudi to, da lahko stopimo v stik s sindikati, torej, ko je delavec v primeru neizplačila plač ujet v Nemčiji. Potem se dostikrat zgodi, da nima niti dovolj denarja, da pride domov, zato kontaktiramo sindikate, ki na kraju samem sprožijo postopke proti delodajalcu.
V zadnjem primeru so tudi dali denar delavcu, da se je lahko vrnil. Proti takim stvarem se je treba boriti tudi na mednarodni ravni, ne samo v tej pisarni.
Je veliko teh tragičnih primerov? Tudi takšnih, da se delavec niti domov ne more vrniti?
Ja, teh primerov je veliko. Pa saj vsak takšen primer je primer preveč. Velikokrat preprosto nimajo denarja, ne dobijo plače po tri, štiri mesece. Na vprašanje, od česa živijo, pojasnijo, da si od nekoga sposodijo, on si od drugega, drugi si od tretjega in životarijo.
V Nemčiji so drugačne razmere, ker je zakonodaja drugačna. Imaš verižno odgovornost. Če ni plače pri podizvajalcu, pri katerem si zaposlen, greš do glavnega izvajalca in denar terjaš pri njem. In ponavadi traja dva, tri dni, da ti poplača. V normalnem poslu z dobrim delom izrineš slabo konkurenco. Pri nas pa je obratno, pri nas država neguje slabo konkurenco.
So še kakšne druge pasti?
Pomembno je to, da imaš pred odhodom papirje v rokah. Če te tam dobijo na črno, to ni hec. Na slepo iti v tujino kamor koli – to je samomor. Saj ti delodajalec reče, da boš dobil 2500 evrov ter plačano prenočišče in potne stroške, ko prideš tja, pa kar ugotoviš, da imaš slovensko minimalno plačo, da si moraš sam plačati najemnino in da ni plače.
Je pa res, da veliko delavcev na začetku sploh ne verjame tem zgodbam. Oni verjamejo številki – 2500 evrov. Potem pa ugotovijo, da bi ti lahko obljubili tudi 10.000 evrov, a če na koncu ne dobiš nič, imaš strošek, minus. To so težke zgodbe.
Izboljšuje pa se to, da imajo delavci vse manjšo tolerančno mejo. Vse več jih pride sem, da razmislijo, ali bi sploh šli v tujino.
